"Kako je nastala Zemlja" je bil naslov sinove predstavitve za eko bralno značko. Vendar v tem prispevku se ne bomo poglabljali v dejanski nastanek Zemlje, temveč v nastanek krogle, ki je služila kot pripomoček med predstavitvijo.
 |
Zaradi kota fotografiranja deluje krogla na tej sliki
vizualno manjša kot je v resnici.
Premer krogle: 20 cm |
Ta projekt je nastal že pred več meseci in je nekako obležal na polici (beri: disku) med kupom drugih še neobjavljenih projektov. Lahko bi rekli, da sem si morala opomoči od stresa, ki mi ga je povzročala njena izdelava. Namreč, naš (takrat še) prvošolček se je odločil, da bo za eko bralno značko predstavil vulkan. Skupaj smo šli v knjižnico in domov prinesli cel kup knjig o vulkanih. Bilo je potrebno samo izbrati najbolj primerno za šest-, sedemletnike in izdelati plakat. Vendar nekaj dni kasneje pride naš otrok z ure Raziskovalcev (program, ki ga izvaja Pionirski dom v Ljubljani) čisto navdušen nad nastankom Zemlje in premiki tektonskih plošč ter naznani, da bo to vključil v svojo predstavitev. Ponovno smo se odpravili v knjižnico, vendar tokrat nismo imeli takšne sreče kot prvič. Knjige o nastanku Zemlje za tako majhne otroke nismo našli. Vsebina, ki jo je želel predstaviti, pa je bila večinoma raztresena znotraj enciklopedij in drugih knjig s splošno temo. Bolj kot sem razmišljala o vsem skupaj, bolj mi je postajala všeč ideja, da bi vse skupaj predstavil na krogli, saj bi se na ta način otrokom bolj nazorno prikazalo zemljino notranjost. Seveda se je takoj tudi sam navdušil nad mojo idejo, če bo le mami vse naredila. Nekako sva sklenila kompromis in si porazdelila naloge, kjer je bil on zadolžen za barvanje, nekaj lepljenja in pisanje na kartice (kartice je imel namesto plakata), meni pa so ostala "zahtevnejša" opravila.
Menila sem, da sem si zastavila zelo enostaven koncept. Vsi moji projekti so v idejni zasnovi enostavni, dokler med izdelavo ne naletim na oviro, ki je nisem predvidela. Tokrat ni bilo nič drugače. Pričnimo z izdelavo notranjosti krogle oziroma Zemlje.
Kupila sem največjo kroglo iz stiroporja, ki jo je bilo moč dobiti v trgovini. Pomembno je bilo, da je bila v sredini votla in seveda, da jo je bilo moč relativno lahko odpreti.
Kot sem že omenila zgoraj, sem sina zadolžila za barvanje. Narisala sem mu obroče okoli jedra (oranžne bunkice), mu dala čopiče in akrilno barvo ter ga pospremila z besedami: "Veselo na delo!" Še preden sem dobro končala stavek, me je polil s hladnim tušem: "Mami, jedro ni oranžno, ampak rumeno. Saj sem ti narisal na skico rumeno jedro ...
(v nadaljevanju mi je obširno obrazložil, zakaj mora biti jedro rumeno)" Res je naredil več zelo nazornih skic za svojo predstavitev, ki pa sem jih žal le na hitro ošvrknila z očmi, ker sem vedela, da ne bom jaz barvala. Ker je vztrajal pri rumenem jedru, sem ga najprej poskušala iztrgati ven iz središča, da bi zamenjala notranjost bunkice. Seveda mi ni uspelo, ker sem uporabila izredno močno lepilo. Potem pa sem se domislila, da bo bilo še najenostavneje celo kroglico prebarvati z Mekol lepilom in potresti po njem rumene bleščice. Pri tem je bilo malce težav, vendar sem jih v nekaj urah s pomočjo fena rešila.
Sledi še nekaj besed o izdelavi zunanjosti Zemlje. Ker sama nisem najbolj vešča v perspektivah in podobnih rečeh, sem zaprosila za moževo asistenco. Zadolžila sem ga, da nariše kontinente in slepo zaupala kot se za dobro ženo spodobi, da jih je narisal pravilno. Ko sem kontinente pobarvala s hribčki in dolinicami vred, sem kroglo pomolila sinu, da je pobarval še morje. Ne bi moglo biti enostavneje ... ko na lepem zagledam, da je Atlantski ocean na tej krogli neverjetno velik in Tihi ocean kar trikrat manjši! To je pomenilo, da so razdalje med kontinenti ne le malce napačne, temveč popolnoma zgrešene. Sem že omenila, da sem perfekcionist? Temu perfekcionističnemu delu mene je postalo slabo. Ponovi vajo.
Ker je zmanjkalo modre akrilne barve, ki bi je potrebovala ogromno, da bi prekrila moje hribčke in dolinice v zeleni in rjavi barvi, sem zadevo rešila z modrim krep papirjem, ki sem ga enkrat kupila za ne vem kaj že. Z vodo razredčenim lesnim lepilom sem po tehniki
"papier mâché" naredila morje (glej spodnjo sliko).
Nato sem iz bele mosgumi mase naredila Grenlandijo in Antarktiko ter ju nalepila na primerno mesto. S pomočjo atlasa sem na bel papir izrisala posamezne kontinente (in se vmes spraševala, zakaj nimamo doma nobenega globusa). Dele ob Severnem in Južnem polu je bilo potrebno dimenzijsko popraviti, pri čemer mi je spet pomagal mož. Izrezovanje kontinentov, lepljenje na globus in popravljanje kopna je bilo zelo zamudno delo. Nabavila sem celo zemljevid sveta v upanju, da bi ga lahko razrezala in nekako uporabila, vendar je bila krogla v obsegu preprosto prevelika in se ta ideja ni izšla. Ko sem imela enkrat kontinente nalepljene, je bilo risanje hribčkov in dolinic mala malica.
Ker je Zemlja iz stiroporja, se jo bo lahko s pomočjo žebljičkov uporabilo tudi kdaj kasneje - npr. pri označitvi posameznih tektonskih plošč, vulkanov, rudnin, poimenovanja kontinentov ... Vsekakor bo še dobrodošel učni pripomoček, vendar kljub temu ne bi šla še enkrat čez vso kalvarijo njenega izdelovanja. :)
V naslednjem prispevku bom na hitro predstavila kartice, ki sva jih s sinom uporabila za prikaz nastanka Zemlje, delovanje vulkana in potresov.
Nato sem se lotila valjanja tičine mase v zeleni barvi. Za prekrivanje torte sem uporabila dva 250-gramska zavitka omenjene mase. Valjanje teh mas je svojevrsten projekt, vendar z vajo postajaš profesionalec. Paziti je potrebno, da ne razvaljaš preveč na tanko. Načeloma bi morala torto pred prekrivanjem premazati z "ganašejem" (ganashe, ang.), ker le-ta poskrbi, da se med torto in tičino maso ne delajo zračni mehurčki. To sem že enkrat v preteklosti poskusila in naredila takšno packarijo iz vsega skupaj, da mi še ni uspelo zbrati dovolj poguma za ponovitev. Sem pa med iskanjem rešitve za težavo, ki jo opisujem v nadaljevanju, našla nekaj poučnih video posnetkov na temo priprave čokoladnega "ganašeja", če bi koga slučajno to le zanimalo:
Na koncu sem namenila še nekaj minut podrobnostim kot so ušesa, oči, obrvi, zobje, jezik in smrček. Vse izdelano iz tičine mase in prilepljeno z jedilnim lepilom. Končno je nastal osrednji akter te rojstnodnevne zgodbe. Potreboval je le še nekaj rekvizitov s sinove skice: vilice in nož, jajce s podstavkom in seveda torto s svečkami (glej naslovno fotografijo). Babi je imela idealen pladenj za ta aranžma, na katerega smo položili torto z omenjenimi rečmi, dodali še slavljenčevo ime in ... šli pihat svečke!
