Božični poštni nabiralnik

Znani pregovor pravi, da čez sedem let vse prav pride. Toliko časa je namreč minilo od mojega zadnjega prispevka za ta blog. To ne pomeni, da ni bilo več ustvarjanja, le prioritete so bile druge. Od mojega zadnjega pisanja se je marsikaj spremenilo. Moja kratkohlačnika sta postala najstnika, v demokratični moči pa se jima je pridružil še eden. Trije otroci in vmes se zgodi še življenje - to lahko premeša karte, ki jih držimo v rokah. Seveda ta prispevek ne pomeni, da jih bo še več sledilo. Je pa število sedem takšno pravljično in pregovorno število, da ne omenjam ta predbožični čas, ki se nam približuje, zato sem se odločila, da naredim izjemo in si vzamem čas ne samo za ustvarjanje, ampak tudi arhiviranje (beri: fotkanje in pisanje).

Pred vami je poštni nabiralnik "Pisma Božičku". Ta poštni nabiralnik je nastal za potrebe vzdrževanja iluzije za najmlajšega sina, ki še vedno verjame, da Božiček s svojo posebno tehnološko opremo opreza za pridnimi otroki, jih zapisuje v svojo Zlato knjigo pridnih otrok in si zapomni vse tiste otroke, katerih obnašanje ne odobrava, da jih slučajno ne bi po pomoti obdaril. 

Drugorojenec je letos izvedel, da tisti "pravi" Božiček, ki prinese darila, sploh ne živi na Severnem polu, ampak kar v sosednji sobi. Spoznal je, da je na svetu pravzaprav ogromno Božičkov (že samo v našem domu sta dva), ki otrokom prinašajo darila in sejejo božični duh. Nad to informacijo ni bil pretirano navdušen, saj je kot ljubitelj Harry Potterja verjel v to božično čarovnijo oziroma da je naš svet dobesedno skrivnostno magičen, kar smo mu z nekaj besedami odvzeli. Pri svojih enajstih letih niti najmanj ni sumil, da Božiček mogoče ni resničen. Pravzaprav si na to sploh ni upal pomisliti, ko je njegov starejši brat izgubil ta Božičkov privilegij, ko je nehal verjeti vanj. Nič ni slabšega kot da ti starši potem kupijo božično darilo. Zakaj? Ker Božiček je vsemogočen z neomejenim virom finančnih sredstev in igrač. Najini otroci namreč za Božičkov seznam prihranijo tista res najdražja darila, ki si jih sami težko privoščijo ali pa bi morali neskončno dolgo varčevati za njih. Seveda se je zgodilo, da Božiček ni izpolnil tiste najdražje želje, ker so palčki stavkali ali se je zgodila poplava v božični tovarni ali pa se je Božiček socialno distanciral in je palčkom naročal stvari prek Zoom-a. Na Severnem polu žal nimajo optične povezave, ampak komunicirajo prek Božičkovega satelita, ki pa je prikrožil naokoli enkrat na vsakih 24 ur za borih nekaj minut. Tako je lahko hitro prišlo do napak v prenosu, če je bilo slabo vreme ali je mimo prilomastil polarni medved ter krožnik z anteno uporabil za posteljo. Božičku se je oprostilo vse in ni bilo tečnarjenja, če nečesa ni prinesel.

Najdražja želja na letošnjem seznamu je zagotovo Playstation 5. Tam je še od lanskega leta. Ironično je to želja najmlajšega, našega šestletnika. Če je slučajno kdo mislil, da sem zaradi ustvarjalnega duha in poduhovljenosti proti elektronskim napravam za otroke ... no, sedaj veste, da nisem. Ravno nekaj dni nazaj sem ugotovila, da je naš najmlajši otrok postal bolj vešč v uporabi tabličnega računalnika kot sem sama. V otroški sobi je pripravil filmsko sceno s Čustveno sovico (prinesel mu jo je Božiček), ki je šla na obisk k drugim čustvenim sovicam (nekateri zbirajo znamke in kovance, pri nas zbiramo čustvene sovice). To je storil iz serije fotografij sovice, ki se je premikala po sobi in nato iz teh fotografij naredil video posnetek. Pričakovala sem, da bo nekega dne presegel moje znanje na tem področju, si pa nisem mislila, da bo to tako kmalu. Sedaj sem pomirjena, ker vem, da imam vsaj enega otroka, ki mi bo lahko nastavil holografski mini računalnik, ko bom priletna gospa, ki je ostala nekaj desetletij zadaj. A zakaj Playstation 5? Nekje je videl reklamo za neko igrico, ki se jo lahko igra zgolj na PS5 in sedaj je to na seznamu. Ampak žal so okoliščine takšne, da se tudi letos PS5 zagotovo ne bo znašel pod našo smrekico, saj je v Sloveniji samo eden – tisti razstavljen, v stekleni vitrini, ki ga je videl v trgovini in tega bo dobil super priden otrok v Sloveniji. Tudi Božiček namreč ne more dobiti čipov, da bi palčki izdelali to napravo za povprečno pridne. Pojasnilo za odrasle, ki to berejo: izraz »priden« je seveda relativen. Nanaša se na družinske vrednote, ki jih želimo otroku privzgojiti in čisto slučajno je vezan tudi na prihodke staršev. Otroku, ki verjame v Božička, seveda tega ne moremo povedati na tak način, zato si izmišljamo zgodbice. 

Ker smo že zaključili prejšnji odstavek na odraslo noto, se vrnimo nazaj k poštnemu nabiralniku in bolj tehničnim zadevam oziroma k temu, zaradi česar sem sploh začela pisati ta prispevek. Božični poštni nabiralnik je izdelan iz filca. Nabavila sem ga v trgovini Svet metraže, belega z izrezano snežinko pa v trgovini Tedi. V Svetu metraže imajo na voljo pretežno le filc, ki je bolj kompakten oziroma tistega, ki drži obliko (obdrži tudi po pranju). V trgovini Tedi sem zadnjič opazila, da imajo tudi tistega mehkejšega, voljnega. Baje je slednjega letos težko dobiti, vsaj na metre. Sama imam na srečo tega še nekaj kosov doma od prejšnjih let, če bi ga slučajno potrebovala. 

Filc prodajajo tudi v trgovinah z ustvarjalnim materialom (npr. Pri levčku). Za poštni nabiralnik sem uporabila filc, ker drži obliko. Pred izdelavo sem po spletu pogledala, kakšni poštni nabiralniki obstajajo in se odločila za ta dizajn. Dimenzije nabiralnika so: 13 cm (dolžina) x 10,5 cm (globina) x 10,5 cm (višina). Izdelava kroja/načrta mi je vzela kakšnih 10 minut. Neke visoke znanosti pri tem ni. Opravka imaš s pravokotniki in krogom: dno (13 cm x 10,5 cm), prednja stranica (13 cm x 5 cm), stranski stranici s polkrogom (10,5 cm x 10,5 cm) in velik pravokotnik za pokrov (13 cm x 24 cm). Vse je delano dvojno, ker nisem imela na voljo najdebelejšega filca. V Svetu metraže so ga sicer imeli, ampak le temno sivega in črnega. Pokrov nabiralnika je ena plast iz debelejšega filca, druga plast pa iz tanjšega, da je bolj upogljivo. Vse skupaj sem lepila z vročim lepilom. Samo po robovih, ne celo plast. S škarjicami za nohte sem nato porezala stran posušeno lepilo, ki je šlo čez rob. Ko je poštni nabiralnik dobil svojo formo, sem se lotila okraševanja. 

V Tediju sem nabavila nekaj okrasnih trakov, katerih cena se mi je zdela razmeroma ugodna, nazadnje sem uporabila samo enega. Vse preostale stvari pa sem že imela doma: gumbi, perle, bel cof, rdeče-bela tanka vrvica. Če je le mogoče, delam s tistim, kar že imam doma. Isto priporočam vam, če bi se slučajno lotili takšnega projekta. 

Zadnjič sva z najmlajšim sinom iz papirja izrezala zelene trikotnike in iz njih naredila smreko, ki sva jo nalepila na steno. V Ikei sem že pred časom nabavila božične nalepke z gozdnimi živalmi. Na teh nalepkah je bilo nekaj bunkic za na smrekico, vendar premalo za najino orjaško smreko na steni. Zato sva se znašla in izrezovala kroge na preostalem prostoru, kjer ni bilo božičnih podob. Tako sva dobila modre bunkice z belimi pikami, rjave  in svetlo zelene bunkice. O tem govorim, ko pravim, da uporabi to, kar imaš na voljo. Na primer, cofek na kapi je lahko iz vate ali pa iz volne, polnila iz blazine ali naluknjane plišaste igrače, lahko bi bil iz zmečkanega papirja ali blaga, tudi filca. Gumbki so lahko iz mosgumija, fimo mase, kartona oblečenega v blago ali 3D napihljive barve. Če ni pri roki filca, je uporaben tudi karton, ki ga lahko pobarvaš ali pa polepiš s tanjšim papirjem (ostanki kolaž papirja, zavijalni papir) na zunanji strani. Podob Božička je na spletu neskončno veliko. Če nimaš potrpljenja za filigransko izrezovanje z majhnimi škarjicami, lahko podobico natisneš na domačem tiskalniku, izrežeš in prilepiš na želeno mesto. Sama vedno začnem z neko vizijo končnega izdelka, ki pa jo velikokrat prilagajam, ko vidim, da tega ali onega nimam, ker sem spregledala, da nekaj potrebujem ali sem to pozabila nabaviti. Kadar se mi to zgodi, je končni produkt ponavadi boljši od tiste prvotne ideje. Postane poseben, ker ima več »ustvarjalnih« elementov in manj tistih klasično »namenskih«.

V trgovini Tedi imajo na božičnem regalu prte iz filca z božičnimi motivi. 

Bel filc z izrezano snežinko, ki služi kot pokrov nabiralnika, je del tega prta. 

Pod njim je rdeč filc, ki sem ga sama prilepila naknadno.

Sprva sem nameravala okoli robov nabiralnika narediti še okrasni šiv, a sem si na koncu premislila, ker je to bilo časovno preveč potratno. Dan se je le začel prevešati v noč in obstajala je resna nevarnost, da zamudim zmenek z možem pred TV ekranom, kjer sva imela na sporedu ogled moralnih dilem nordijskega boga. Na vrhu, kjer je del pokrova lepljen in del ne, sem na mestu stika med lepljeno in nelepljeno plastjo, namestila vrvico, ki preprečuje, da bi kateri od otrok preveč odprl pokrov in ga po nesreči odlepil.

Pokrov nabiralnika se zapre z elastično vrvico, ki se jo povezne čez gumb.

Palica, na kateri stoji poštni nabiralnik, je narejena iz treh skupaj zlepljenih škatel, v katerih so bili nekoč pred ne tako davnimi časi vlažni razkuževalni robčki. Ovila sem jih z belo samolepilno folijo, ki sem jo slučajno imela doma. Naokoli sem diagonalno ovila rdeč svilen trak. Za ta koncept sem se odločila, ker sem imela doma te okrogle škatle, ki so bile kot nalašč za steber, hkrati pa sem lahko končno za nekaj uporabila tudi širok rdeč trak, ki se mi je že več let valjal po predalu. 

Sprva je obstajalo še dno iz trde kartonske tortne podlage zaradi stabilnosti. Steber in podlaga za torto sta bila skupaj zlepljena z vročim lepilom, a žal le za kratek čas. Vroče lepilo se ni obneslo dobro na zlato obarvani, gladki površini tortne podlage. Sicer bi lahko uporabila UHU Kraft lepilo, ki pa mi ga je žal zmanjkalo. Otroka sta potem po stanovanju prenašala poštni nabiralnik brez podlage in ga postavljala na različna mesta, odpirala in zapirala škatlo, pa je zadeva obstala v pokončnem položaju, zato se s podlago zaenkrat ne mislim več ukvarjati.

Vas še zanima, kakšno je navdušenje najinih otrok nad tem poštnim nabiralnikom? Notranjost pove vse. Je že pošteno napolnjena z zvitki. Božiček bo moral kmalu poslati svojega poštarja iz Severnega pola po vsa ta pisma, ki so vse prej kot to. Upam, da se vmes skriva tisto res pravo pravcato pismo ali risbica, ki ob prebiranju pogreje srce in nariše nasmešek na naš obraz. Pa da ne bo pomote, med navdušenci ni našega srednješolca. Če sem čisto iskrena, zaenkrat še opazil ni, da se po stanovanju sprehaja Božičkov poštni nabiralnik. 

Številni zvitki so od najmlajšega otroka, ki zmotno verjame, 

da je ta poštni nabiralnik direktna komunikacija 

z Božičkom - njegov osebni stroj za uresničevanje želja. 

Želja, ki jo daš vanj, se na božični dan magično materializira.

Tako veeeeeelik objem!

Naša voščilnica v dlaneh za prababico. 

Čeprav na trgu obstaja malo morje takšnih in drugačnih dih jemajočih voščilnic, jo mi še vedno najraje izdelamo sami. Naše ročno izdelane voščilnice so sicer že prava redkost, saj smo tudi mi, tako kot velika večina drugih, podlegli tehnološkemu trendu in voščila objavljamo prek mobilnih naprav ali na družabnih omrežjih. So pa mogoče ravno zaradi tega te ročno izdelane voščilnice tako posebne ... ker so tako redke. Če je le mogoče, se skušamo izogniti klišejskemu "vse najboljše" ali pa ga vsaj zapakiramo v nekaj posebnega, tako kot smo to storili pri tej voščilnici, ki smo jo pospremili še z enim velikim objemom.

Izdelava voščilnice v dlaneh

Otroka sta na debelejšem papirju obrisala svoji dlani, ki smo ju nato izrezali. S škarjicami z valovitim rezilom smo izrezali dva dolga trakova v beli in rdeči barvi ter ju zlepili skupaj.

 Iz mosgumija smo s škarjicami za nohte izrezali črke za napis "Vse najboljše". Oboroženi z osnovnim materialom smo se lotili še zadnjih korakov izdelave.
Starejši sin je na trak z barvicami napisal "Pošiljamo ti koš sladkih poljubčkov in en veeeeeeliiiiiik objem". Trak smo nato večkrat prepognili, da smo dobili harmonika efekt.

Sledilo je lepljenje traku na notranji strani obeh dlani in lepljenje črk iz mosgumija na prednjo, manjšo dlan. Za konec smo vse skupaj še zavezali z rdečim svilenim trakom, da se dlani nista po nepotrebnem odpirali in prehitro izdali svoje skrivnostno sporočilo in presenečenje.

"2 in 1" voščilnica

Med brskanjem po arhivskem disku, sem naletela na kar nekaj projektov, ki jih še nisem utegnila objaviti na blogu. To je eden izmed njih, ki je star že dobro leto. Gre za voščilnico namenjeno moji tašči za njen rojstni dan. Zaželela si je nov šivalni stroj, ker je starega načel zob časa, in smo se tako odločili, da s skupnimi močmi poskušamo uresničiti željo.

Kadar slavljenec izrazi željo po prispevkih monetarne narave, to največkrat pomeni, da bo naše darilo - kuverta. Nekateri se znajdejo tudi drugače, vendar mi, ki smo pristaši kuvert, le-te raje nekako ustvarjalno vključimo v "aranžma". To kuverto smo združili z voščilnico in risbico naših kratkohlačnikov, zato ji pravim "2 in 1" voščilnica. Nastala je razmeroma hitro, če sodim po času, ki ga porabim za ostale ustvarjalne dogodivščine.

Kako se lotimo njene izdelave? Za začetek vzamemo trši papir ustrezne barve in velikosti, ki bo služil za osnovo oziroma temelj, na katerem bomo gradili naprej. Od tu naprej mejo predstavlja le še naša domišljija, kar se nanaša tako na zgibanje oziroma pregib papirja kot samo okraševanje. Za okraševanje lahko uporabimo pester izbor materialov kot so različne vrste papirja, mosgumi, gumbi, perle, vrvice, kristalčki, filc, figurice iz lesa ali fimo mase ... Če nečesa nimamo, iz teh materialov to sami izdelamo.

Izdelovanje voščilnic je lahko zabavno tudi najmlajšim. Z otrokom se posvetujte o motivu voščilnice, nato mu dajte na voljo različen material, ki se bo navezoval na izbrano temo, lepilo in škarje ter svojo bližino, če bi vas v kakšni točki izdelovanja slučajno potreboval. Z njo lahko potem razveseli koga od svojih bližnjih.

Razbarvanje oblačil - test

SREDSTVA ZA RAZBARVANJE
V omari sem imela dve majici, ki sem ju le s težavo navlekla nase, ker mi nista ustrezali njuni barvi. Ne sprašujte, zakaj sem ju potem sploh kupila, ker nimam pravega odgovora. V trgovini sta se mi pač zdeli dobra izbira. Dolgo časa sta bolj poležavali na polici kot ne, dokler nisem prišla na idejo, da bi ju razbarvala. Sprva sem to nameravala storiti z varekino, a so me opozorila tistih, ki so to že počeli, odvrnila od te ideje. Potem pa sem zasledila na enem blogu, da je razbarvanje mogoče doseči tudi s t. i. sredstvi oziroma praški za razbarvanje. Ker niso ravno imeli tistega, ki sem ga iskala, sem zato v Müllerju (tam je bilo najugodneje) vzela tista dva, ki so ju imeli na voljo. Obe znamki sta prikazani na zgornji sliki in med njima ni razlike, če ju ocenjujemo po učinkovitosti. Se pa razlikujeta po:
- količini, kjer je K2r ugodnejši, saj dobiš več za isto ceno;
- vonju, pri čemer zasede zmagovalno mesto Dr. Beckmann (K2r občutno bolj smrdi od svojega konkurenta in oblačilo potrebuje vsaj 3 pranja, da se spere neprijeten vonj iz oblačila).

POSTOPEK RAZBARVANJA
Obe sredstvi lahko uporabiš za razbarvanje v pralnem stroju ali z ročnim pranjem. Ker je šlo le za dva kosa oblačil, sem se odločila, da poskusim z ročnim pranjem. Spoznajmo torej naši dve srečnici, ki bosta deležni posebnega tretmaja. Spodaj na levi imamo temno modrozeleno majico in na desni strani majico v temni ciklamen barvi (na fotografiji je žal videti kot bordo barva). Kakšna so  moja (nerealna) pričakovanja? Barvi sta preveč intenzivni za moj okus in bi mi bolj ustrezali v pastelnih odtenkih.

V plastičen škaf sem nalila vrelo vodo in vsula notri sredstvo za razbarvanje v skladu z navodili na embalaži. S plastično kuhalnico sem mešala toliko časa, dokler se ni vso sredstvo raztopilo. Če ne mešate, se delci sredstva sprimejo skupaj in postanejo trši (kot kosi apnenca v kuhalniku), posledično traja dlje časa, da se raztopijo. Najbolje je, da mešate že kar med samim stresanjem sredstva v vodo. Vprašajte profesionalca, jaz to že vem. Prej sem omenila, da sem uporabila vrelo vodo. Poskusila sem tudi z vodo segreto na dobrih 30°C, vendar je potrebno oblačilo potem pustiti občutno dlje v vodi, da pride do efekta razbarvanosti. Če uporabite vrelo vodo, pa je oblačilo razbarvano v nekaj sekundah - dobesedno - 1, 2, 3. Seveda to počnete na lastno odgovornost. Moje majice so bile iz navadnega bombaža in sem vedela, da bodo nekajsekundni krop preživele. Če ste v dvomih glede temperature vode, potem raje to počnite v 30°C.











ČESA SREDSTVO NE BO RAZBARVALO
Ob tem naj omenim še eno zanimivost. To sredstvo razbarva le naravne materiale, ne pa tudi sintetične. Sukanci so največkrat sintetični, saj se bombažni zelo radi krčijo, še posebej v sušilcu. To pomeni, da sukanec potegne skupaj, vaše oblačilo pa se po dolžini sukanca naguba. Pri projektu razbarvanja to pomeni, da bo barva sukanca ostala nespremenjena. Sredstvo za razbarvanje tudi ne bo učinkovalo na trdovratne madeže, ki jih niste spravili ven s konvencionalnimi praški. Na moji modrozeleni majici je bil madež, ki je krasil majico tudi po razbarvanju. Imam še eno priporočilo, in sicer, da oblačilo med postopkom razbarvanja mešate s kuhalnico, saj s tem preprečite barvne madeže oziroma neenakomerno razbarvanost. Če se vam madeži kljub vsemu le pojavijo, preprosto oblačilo še enkrat potunkajte v vrelo vodo s sredstvom za razbarvanje in oblačilo dobi enakomeren odtenek, vendar svetlejšega od prej.

BARVNI REZULTAT NA OBLAČILU PO RAZBARVANJU
Oglejmo si sedaj, kaj sem "skuhala". Na levi imamo majico, ki je bila prej v temni ciklamen barvi. Po postopku razbarvanja je majica postala ne posebno privlačne rjave barve, vendar mi je na splošno všeč, ker se barva majice nekako ujema z barvo sukanca in gumbi. Vsekakor pa je to daleč od pastelnega rdečega ali roza odtenka, ki sem ga pričakovala. V tem pogledu ni razočarala temna modrozelena majica, ki je po razbarvanju dejansko ujela pastelen odtenek, ki sem ga pričakovala.

Radovednost me je gnala, da sem se ponovno odpravila do omare in ven potegnila še tri majice in srajco, ki mi niso bili pretirano všeč, vse z namenom, da vidim, kakšne barvne učinke bodo imeli. Spodnja slika prikazuje tri majice, ki so imele prvotne barve v bordo rdeči, temni ciklamen barvi ter s črtami v ciklamen barvi. Najbolj zanimiva je primerjava barvnega efekta med majico, ki je bila prvotno v temni ciklamen barvi in majico s črtami v ciklamen barvi. Medtem ko je ena postala svetlo rjava, je druga postala pastelno oranžna (peach po angleško). Vsekakor bi bila ta majica zmagovalka po mojem okusu, če ne bi vsega skupaj pokvaril neobarvan sukanec.

Namenoma sem izbrala še kos oblačila s temno modrimi črtami, ker me je zanimalo, v katero barvo se bodo črte spremenile, ko bodo podvržene postopku razbarvanja. Kot lahko vidimo s spodnje slike je sukanec ostal v originalni temno modri barvi, zanimivo pa so črte postale ... spet RJAVE. Resda so v drugačnem odtenku kot tisti pri zgornjih majicah, a kljub vsemu še vedno v rjavem spektru. Nad tem rezultatom sem bila tako zelo presenečena, da sem šla še enkrat do omare in ven potegnila eno staro lila spodnjo majico ter jo podvrgla preobrazbi v pričakovanju še enega rjavega odtenka. Končnega rezultata te majice ne objavljam, vendar lahko povem, da je postala majica svetlo modra.

UČINEK SREDSTVA NA ZABARVANEM KOSU OBLAČILA

Dodaj napis

Zastavlja se tudi vprašanje, koliko "škode" naredi to sredstvo, če želite razbarvati perilo, ki je postalo roza zaradi rdeče majice ali nogavice, ki se je pritihotapila v vaš boben. Ali odstrani le roza barvo ali tudi prvotno barvo oblačila? V ta namen prilagam rezultat barvanja sinove majice, kjer sem želela razbarvati sredinski predel majice, ki je bil prvotno bel, po več pranjih s temnimi oblačili pa je postal siv.
(slika desno)

Na sliki levo lahko vidimo rezultat. Spremenjena je celotna barvna shema majice. Temno rjavi rokavi, temno rdeč ovratnik in spodnji rob majice kot tudi sredinski napis "hard work" so po razbarvanju postali svetlo rjavi oziroma oranžni. Sredinski del majice, ki bi moral postati bel, pa je dejansko postal bel z rumenim podtonom.







ZAKLJUČEK
Torej, da povzamem in zaključim. Teh sredstev za razbarvanje vsekakor ne bi uporabljala za zbijanje intenzitete originalnim barvam, ker očitno kemično reagirajo s prvotno barvo in jo na ta način spremenijo. Zaradi tega se lahko zgodi, da dobite oblačilo v barvi, ki vam bo še manj všeč kot tisto prej. Četudi vam uspe dobiti barvo, ki vam je všeč, je potrebno pomisliti na okrasne šive, t. j. sukance, ki barve ne bodo spremenili in morebiti dobljena barva ne bo združljiva z barvo sukanca.
Zelo previdno pa bi jih tudi uporabljala za razbarvanje oblačila, ki se je obarvalo po zaslugi barvnega škrata, ki se je nevidno pritihotapil v naš pralni stroj. Vsekakor bi morali resno jemati navodilo na embalaži, kjer piše, da je treba sredstvo najprej preizkusiti na majhnem in nevidnem delu oblačila. Seveda je v tem primeru veliko večji izziv najti primeren delček oblačila za testiranje kot pa razbarvanje samo.

Culica za na plažo

Moja otroka obožujeta morje. Pravzaprav obožujeta pesek ob morju. Verjetno tudi nista edina, ki z velikim pričakovanjem maširata s kanglico in lopatko proti plaži. Vsaj tako je bilo pri nas ob prvem srečanju z morskimi radostmi. Na naslednjega sta odnesla malce več lopatk, še nekaj lončkov, nista pozabila na bagra in seveda ladje, ki bodo plule v njunem slanem umetnem jezerčku. Zanju je plaža en ogromen peskovnik, kjer je dovolj prostora za dva, hkrati pa mami ne tečnari zaradi količine vode, ki jo polivata naokoli.

Sprva smo vse te gradbene pripomočke vlačili s seboj v veliki nakupovalni vreči za večkratno uporabo. Ko smo začeli v tej vreči domov nositi še kamne, pesek, žuželke in vodo, ki se je stekala z mokrih igrač, sem se odločila, da jih bomo letos spravili v bolj zračno vrečo. Tako je nastala naša culica za na plažo.

Izrežemo kos v velikosti, ki jo potrebujemo (odvisno od
števila igrač). Na vrhu naredimo dovolj velik rob, da
lahko vstavimo trak. Tkanino prepognemo in naredimo
en šiv spodaj in ob strani. Naša vrečka je končana.

Za material sem uporabila tkanino (mogoče to niti ni tkanina) namenjeno izdelavi komarnika. Nekaj let nazaj smo jo nabavili, da bi se ubranili os in komarjev, a smo potem ugotovili, da naša okna ne omogočajo njene namestitve, zato je čakala na tisti čas čez sedem let, ko vse pride prav. Namenoma sem izbrala ta material, ker ima luknje, da bi se mokre igrače prej posušile in voda neovirano odtekala z igrač.

Fazi okraševanja se lahko priključijo celo naši kratkohlačniki. Mojih dveh še prositi ni bilo treba, ker sta se kar vsilila zraven. Iz mosgumija smo izrezali ribice različnih barv in velikosti. Vrečo smo nataknili na naslonjač stola in ribice prilepili z vročim lepilom. Pazimo, da zraven ne prilepimo še naslonjač stola. Ko so bile vse ribice na vrečki, smo jim dodali še oči.

V culico sta kratkohlačnika spravila raznolik asortiman pripomočkov, ki sta jih že tudi uspešno odvlekla na plažo ... najmlajši celo dobesedno in tako pridelal dve malce večji luknji v vreči. Zato opozorilo vsem, ki si bodo tudi sami izdelali takšno vrečko, naj je ne vlečejo po tleh!

Gremo že na morje?

Kovček je spakiral in ob crocsih čaka
pripravljen, da ga odnese s seboj na morje. :)

Med današnjim urejanjem birokratskih zadev me je pot z mojima kratkohlačnikoma zanesla čisto po naključju mimo trgovinice z ustvarjalnim programom. Po naključju pravim zato, ker smo prišli do urada in posledično mimo trgovinice na podlagi navodil prijaznega vratarja na sedežu ZZZS. Moje orientacijske sposobnosti so zelo slabe in se nisem pretirano ukvarjala z vprašanjem, kje bi lahko bilo "drugo križišče levo do konca in nato desno". Priznam pa, da bi mi bilo vse skupaj manj stresno, če bi rekel, da se urad nahaja poleg trgovinice z ustvarjalnim programom, saj bi znala priti do tja z zavezanimi očmi.

Otrokoma sem obljubila, da se bomo na poti nazaj ustavili v tej ustvarjalni Meki, če se bosta na uradu obnašala letom primerno. Ker sta uspela prepir oziroma puljenje okoli banane sredi pisarne izpeljati na otroško kultiviran način, smo se vseeno ustavili v trgovini. Mlajši sin se je takoj zacementiral pri nalepkah in se trudil spraviti svetleče kokoši s stojala, ko se je starejši sin mimo sprehodil s kartonastim kovčkom. V trenutku so bila piščeta pozabljena, saj je postalo očitno, da je naš ljubitelj nalepk našel idealno stvar, ki bo služila kot transportno sredstvo za njegove majhne igračke, ko bo šel na morje. 

Čeprav sta oba iz trgovine odkorakala vsak s svojim kovčkom, se je ustvarjalnega dela najbolj zavzeto lotil ravno naš najmlajši. Vmes je čebljal, kaj vse mora narediti, da bo kovček popolno okrašen. Seveda brez nalepk ni šlo. Nanj je nalepil ključek s srčkom, ki si ga je izpogajal danes zjutraj od svojega starejšega bratca, cel kup različnih nalepk, ki so poležavale v predalu, žabico, rožice iz filca in majhne kvadratne lističe. 

Tabla aktivnosti po naše

Ker naša magnetna tabla preprosto ni več vzdržala sile težnosti pod raznimi zdravniškimi napotnicami, vizitkami, nakupovalnimi seznami, sporočili, odrezki iz reklam in drugo kramo, ki smo jo vsi po vrsti magnetno pričvrstili, smo začeli razmišljati o alternativi. Ideja o naši tabli aktivnosti se je dokončno izoblikovala, ko so prišli prvi dnevi počitnic in tudi strah, da bo našemu kratkohlačniku, ki je lenoben po duši, preveč dolgčas. Ker se rad drži planov in načrtov, ki jih sam sestavi, pa čeprav so vanj vključene tudi kakšne nepriljubljene aktivnosti kot so branje, pisanje ali pospravljanje, smo sklepali, da bi mogoče z njeno pomočjo uspešno preganjali mrzlico dolgočasja. Po nekaj dneh smo prišli do ugotovitve, da pri nas tabla aktivnosti dosega svoj cilj.

Začeli smo z nakupom table iz plute v Bauhausu. Vzeli smo največjo, kar so jih imeli. Na voljo so bile tudi manjše s pobarvanim okvirjem, a ker radi sami ustvarjamo, smo bili zaenkrat čisto zadovoljni tudi z natur videzom. Da tabla ne bi preveč izstopala, smo se odločili, da jo pobarvamo na belo. Celo. S pluto vred. V svoji kraftnici sem imela en velik lonček bele akrilne barve, ki jo je bilo potrebno porabiti preden bi jo načel zob časa. Za barvanje mi je uspelo navdušiti starejšega sina, a ne za dolgo. Po nekaj potezah s čopičem, kjer je bilo več barve na čopiču in njegovih rokah kot na tabli, je kar sam predlagal, da bi mogoče zaključil s tem projektom.

Dan kasneje, ko se je barva res dobro posušila, so nanjo romali prvi okrasni elementi. Po ogledu materiala, ki ga je sin že pripravil in ga je nameraval dati na tablo, sem se odločila, da po dolgem in počez prek table napeljem vrvico s kljukicami, da pridobim še "dodaten prostor" za sporočilca z bolj začasno naravo.

Ko je bila tabla končana in obešena, je bil čas za njen krst s prvimi kartončki različnih aktivnosti.

Tabla aktivnosti se mi zdi dobra izbira za tiste, katerih otroci imajo radi red in strukturirano zapolnjen čas. Če je obešena na vidnem mestu, imajo tudi ves čas pregled nad tem, kaj so že storili, kaj še imajo v načrtu, da naredijo in kaj jih čaka v prihodnjih dneh. Istočasno lahko nanjo pripnejo svoje počitniške želje kot so razni obiski bazenov, pustolovskih parkov, počitnice pri sorodnikih, pohodi ali kakšni izleti.

Ravno tako ni nujno, da se otroku nabavi prav tabla, temveč bo dovolj, če dobijo večji kos papirja in si naredijo svoj plakat aktivnosti za prihajajoči teden. Takrat uporabijo barvice, flomastre, voščenke in kakšne nalepke ali izrezke ter svoji domišljiji pustijo prosto pot.

Primer plakata z aktivnostmi, ki jih je naš
kratkohlačnik preživel s svojo najljubšo teto Urši.