Znova sem spoznala, da so ročna dela predvsem za potrpežljive duše, kar pa jaz ravno nisem. Čeprav se trudim po svojih najboljših močeh izboljšati se na tem področju, je moja neučakanost vse zamočila že na samem začetku.
Otroka sta velika ljubitelja takšnih in drugačnih balonov, zato nam jih res ne primanjkuje, kar je prišlo še kako prav pri tem projektu. Izbrala sem majhen vodni balonček, saj postane ob napihovanju prej okrogel. Velik balon bi izbrala, če bi naša jelka merila nekaj metrov v višino in bi morali biti novoletni okraski temu primerno večji, da bi se jih z naše mravlje perspektive videlo, a tako velike jelke v naš dvorec ne spravimo.
V skodelico nato pomakamo na majhne kose narezano mrežico, čipko ali kakšno drugo tkanino (to zadevo z balonom sem lani delala tudi s papirjem in se je super obnesla), ter jo položimo na balonček kot prikazuje slika desno. To ponavljamo dokler ne prekrijemo celega balončka.
Nato sem navadno vrvico narezala na trakove, jih ravno tako pomočila v skodelico z razredčenim lepilom ter ovila okoli balončka.
Še prej sem na konec balona navezala vrvico, da sem lahko po končanem delu balonček obesila na stol in se je lepo sušil na zraku.
Do tu je vse potekalo po načrtih. Balonček sem obesila in malce nepotrpežljivo čakala, da se posuši. Po kakšni uri sem prišla do sklepa, da je zadeva dovolj suha in sem balonček predrla. Kaj bi se moralo sedaj zgoditi? Balonček poči in ostane trdno ogrodje iz blaga. Kaj se je dejansko zgodilo? Balonček je počil in potegnil vase oziroma za seboj potegnil celotno ogrodje bunkice. Vrvica naokoli bunkice, ki se je medtem na srečo še najbolj posušila, je preprečila, da bi bunkico v celoti potegnilo vase. Zakaj se je to zgodilo? Ker zadeva ni bila popolnoma suha! Od samega šoka nad videnim sem pozabila ta dosežek ovekovečiti s fotoaparatom. Tako ali tako sem bila takrat preveč zaposlena s spravljanjem bunkice nazaj v okroglo obliko, kar se je izkazalo za skoraj nemogoč podvig. V roke sem vzela fen, ga nastavila na tisto majhno luknjico na vrhu bunkice, od koder sem izvlekla počen balonček, in poskusila bunkico napihniti od znotraj navzven. Namesto tega mi je bunkico odpihnilo z dlani na mizo, kjer jo je zavrtelo kot bi se znašla v središču tornada in jo obtolklo še na tistih mestih, kjer je bila prej videti v redu. Prišla sem do sklepa, da bo najbolje, če fen pospravim in bunkico posušim na zraku. Težava je bila le, da je nisem imela za kaj obesiti. Potem pa se mi pogled ustavi na radiatorju.
Naslednji dan se še ne čisto zbujena primajam v naš dnevni prostor, mimogrede ošvrknem radiator, kjer najprej opazim, da bunkice ni več. Ker je zadeva 'okrogla' in sem bila prepričana, da se je najverjetneje zakotalila na tla od presušenosti, sem zato šla najprej pregledat področje okoli radiatorja. Ker je še vedno nisem našla, sem se ozrla naokoli po dnevnem prostoru, nakar zgroženo opazim svojega dveletnega sina, ki jo meče ob tla misleč, da je žoga!
Po natančnem pregledu večje škode nisem zasledila, saj je bunkica skozi noč postala trda kot kamen. Tako sem se lahko tudi poslovila od možnosti, da bi jo uspela še kaj preoblikovati v bolj okroglasto obliko (na fotografijah se to ne vidi, ker sem jih namenoma posnela pod najboljšim kotom, vendar ima bunkica v realnosti obliko gomolja krompirja z ravnim dnom; zato tudi tako lepo stoji na mizi). Če pogledate sliko na desni, boste opazili še eno zanimivo podrobnost. Pred sušenjem je bila bunkica bela. Ker sem uporabljala lesno lepilo, ki po sušenju postane prozorno, sem pričakovala, da bo bunkica po osušitvi ... bela. Vendar očitno to lepilo pod visokimi temperaturami spremeni barvo. Bunkica je postala umazano roza barve tako zunaj kot znotraj. Kljub vsemu sem jo prebarvala z akrilno barvo nazaj na belo, zaman upajoč, da skozi luknjice ne bo sekal ven ta odtenek roza barve. Ravno zaradi spremenjene barvne sheme sem morala spremeniti celoten oblikovalski koncept, ki sem si ga zamislila.
Na srečo je starejši sin, ki je znan po svojem sindromu hrčkanja (to pomeni, da prinese domov takšne in drugačne stvari, ki jih on domnevno nujno potrebuje za neko svojo zamisel), imel med svojimi stvarmi spravljen pastelno roza prtič, ki se je barvno usklajeval z umazano roza notranjostjo. Z njegovim dovoljenjem sem nato vzela ta potiskan papirnat prtič in odstranila vse sloje razen vrhnjega. Ponavadi so ti prtiči v treh slojih, tako da se v tem primeru odstrani spodnja dva sloja. Tu je potrebno malce spretnosti v prstih in vztrajnosti.
V manjšo posodico ponovno vlijemo nekaj lesnega lepila in nekaj kapljic vode. Nato s čopičem premažemo mesto, kjer bi želeli imeti nalepljen motiv prtiča. Previdno ga nalepimo in pazimo, da ga ne strgamo. Jaz sem s prstom prilepila prtič le na eni strani, preostalo pa sem nalepila s pomočjo čopiča. Lepljenje s čopičem mora biti nežno in rahlo, da ne pride do trganja.
Čopič medtem pomakate v mešanico lepila in vode, da je vsa površina prtiča na koncu premazana s to mešanico tudi po vrhu (to bom imenovala utrjevanje prtiča).
Za boljšo ilustracijo si poglejte sliko zgoraj in sliko levo.
Na vrhu bunkice sem si pustila dve luknjici za svilen trak, s katerim sem naredila mašnico. Da bi lažje skozi napeljala trak, sem predhodno v luknjici vstavila navadno vrvico. Nanjo sem nato na en konec navezala svilen trak in z vlečenjem drugega konca vrvice spravila ta trak skozi luknjici. Seveda sem prej počakala, da se je nalepljen prtič posušil. Tokrat bunkice nisem več dala na radiatorsko peč, ampak sem jo sušila na zraku na sobni temperaturi. Ko se je posušila, sem po mestu, ki je izbočeno zaradi nalepljene vrvice naokoli bunkice, namazala lepilo z bleščicami.
Spodaj si lahko še enkrat pogledate končni izdelek z njegove najboljše (tj. okrogle) strani. Sama bunkica je mogoče res še najbolj podobna gomolju krompirja, a tudi krompir je lahko bolj fotogeničen z ene strani in to je tista stran, ki zre v nas s smrekice.
Vsako leto na smrekico dodamo kakšen nov okrasek. Ta bo še prav poseben, saj se v njem skriva poučna zgodba. Zgodba o potrpežljivosti.
Po moje niti ne zgleda tako slabo ... :)
OdgovoriIzbriši... tudi meni postaja z vsakim pogledom na jelko lepša :)
OdgovoriIzbriši