V našem dnevnem prostoru imamo natanko en predal in še tega sta si prisvojila otroka. Vanj načeloma spravljata svoj slikarski material, mlajši sin pa mimogrede tja vrže še kakšno reč, ki ima svoje mesto čisto nekje drugje. Ko smo tako pred kratkim nabavili dodatne knjižne omare, sem se odločila, da iz kartona izdelam še en predal za razne drobnarije. Verjemite, da bi raje nabavila predal skupaj z omaro (hitro in enostavno), vendar ta možnost ni bila na voljo.
Tako je bilo potrebno zavihati rokave in se lotiti dela. Najprej sem predelala kartonasto škatlo, ki je služila kot embalaža za neko reč ... ne spomnim se več, katero ... a tudi ni pomembno. Odločila sem se za tehniko
"papier mâché" (pri nas temu pogosto pravijo papirmaše tehnika, čeprav je čisto mogoče, da obstaja še kakšen bolj lušten prevod). Gre za tehniko, kjer vrhnji sloj papirnatega prtička (ali papirja) s pomočjo z vodo razredčenega lesnega lepila lepimo na neko podlago. V mojem primeru je to karton. Izkušnje so me naučile, da se karton in voda ne gledata preveč lepo. Direktni stik razredčenega lesnega lepila s kartonom bo prinesel tak efekt kot ga doživi naša koža, ki je predolgo časa v vodi - nagubanost. Zato sem med iskanjem primernega vzorca za dizajn predala nekaj sivih celic žrtvovala, da so se posvečale tudi temu problemu.
Najprej iz kartona sestavimo predal potrebnih dimenzij. Lepimo s kontaktnim lepilom (univerzalno lepilo za hitro, močno in enostavno lepljenje), ki jih prodajajo v bolje založenih trgovinah, zagotovo pa jih najdete v tistih z gradbenim materialom. Lepilni trak se ne bo obnesel najbolje, lesno lepilo, ki čudovito lepi tudi papir, pa ima predvsem to težavo, da se suši (skoraj) celo večnost.
Temu sledi
obvezen korak, da se izognemo tistemu efektu zgubanosti, ki sem ga maloprej omenila. Celo zunanjost škatle prebarvamo z
belo akrilno barvo. Izredno pomembno je, da je barva
akrilna in še pomembneje, da je barva
bela. S starejšim sinom sva pred kratkim s to tehniko obdelala posodico v rdeči barvi. Rdeča se je prebila skozi papirnat prtiček in v celoti popačila motiv.
Po približno 48 urah, ko se akrilna barva utrdi na kartonu, se lotimo obdelave s tehniko
"papier mâché". Predhodno v manjšo posodico nalijemo lesno lepilo in nekaj vode. Razmerje je (nekako po občutku)
tri enote lepila in ena enota vode. Pripravimo si tudi mehki čopič in seveda papirnate prtičke. Prtičkom
odstranimo spodnja dva sloja, tako da nam ostane le zgornji, potiskan sloj.
Sledi
lepljenje. Toplo priporočam, da to tehniko prej povadite na kakšnem ostanku kartona, sploh če stremite h gladki končni površini.
Strogo po pravilih je treba najprej s tem razredčenim lepilom premazati podlago in nato nanjo nalepiti prtiček ter iti z lepilom še enkrat po vrhu nalepljenega prtička. Meni je ta vrstni red delal preglavice, zato sem tisti prvi del preprosto izpustila. Kot lahko vidite na sliki zgoraj, je
prtiček položen ob suho podlago, ki ga s čopičem pomočenim v lepilo namakam. Pri tem je treba vedeti, da lahko prihaja do zgrbančenega končnega videza, če delate s celim kosom prtička (v enem od naslednjih blogov bo ta tehnika prikazana na manjši površini in z manjšimi kosi prtička, kjer je videz popolnoma gladek). Moj namen pri tem predalu ni bil gladek končni videz, ker je že sam karton rahlo valovit in bi ta pomanjkljivost bila preveč izrazita, ko bi bil predal izpostavljen naravni svetlobi.
Ko vsa potrebna mesta polepimo s papirnatim prtičkom, zadevo posušimo. Lahko si pomagate tudi s sušilnikom za lase, če ste bolj neučakane sorte, glejte le, da ga nastavite na hladno pihanje. Če ste uporabili vodoodporno lesno lepilo, se raje tudi odpovejte sušenju na radiatorju. O tem nedavno odkritem fenomenu sem že pisala v blog prispevku
gomoljasta bunkica za jelko. Spet, strogo po pravilih, je potreben po osušitvi še en premaz z vodo razredčenim lepilom, ki pa sem ga jaz pri tem predalu preskočila. Sem pač zelo neučakana.
Sledi
obdelava notranjosti predala. Odločila sem se za
filc v roza in rdeči barvi, ker pač druge primerne barve nisem imela doma. Te stvari ponavadi počnem v nočnih urah, po trenutnem navdihu in tako se mi lahko pogosto zgodi, da nečesa nimam pri roki. Potem pa poiščem drugo najboljšo stvar. Filc mi je všeč tudi zato, ker ne
"cveti" (se ne para, nitke ne gredo narazen). To pomeni, da bo kljub pogosti (ob)rabi bolj ali manj obdržal isti videz. Nalepila sem ga z vročim lepilom iz pištolce (to je tista reč, ki jo uporabljajo v cvetličarnah).
Predal sem porinila v za to namenjen prostor in ga takoj napolnila s tistimi drobnarijami iz viseče omare, ki sem jih prej dosegala s plezanjem na kavč.
Ostaja le še vprašanje:
Zakaj je ta predal ugrabljen?
Kljub vsem mojim naporom, da v celoti prevzamem lastništvo nad predalom, ga mlajši sin neumorno polni s svojimi rečmi kot so karte, flomastri, žogice, magnetki in druge podobne otroške igračke.
Ko tako odprem predal, da bi iz njega vzela na primer fotoaparat, me pričaka ...
... tak prizor.
