Snežna krogla z osebno noto

Izdelava snežne krogle je nekaj najlažjega, kar vam lahko prekriža pot. Seveda, če ne komplicirate. Sama se žal uvrščam v tisto drugo skupino, zato vse skupaj niti ni bilo tako enostavno. Na srečo so napake dobrodošle, ker se na njih učimo.

Potrebujete stekleno ali prozorno plastično posodo/kozarec s pokrovom ter tisto, kar pač želite vstaviti v samo kroglo. Pri tem je pomembno, da vanjo vstavljate keramične, steklene ali plastične zadeve. Kovinske stvari lahko pričnejo rjaveti, tiste iz papirja pa bodo razpadle. Priporočam, da izbrane rekvizite predhodno za kakšen dan namočite v vodo ali olje (kar boste pač uporabili), za primer, da so slučajno prebarvani z barvo, ki je v enem ali drugem topna. Moja zelena smrekica iz prve krogle je že bila ena izmed takih, čeprav je na prvi izgled kazalo, da gre za obarvano plastiko.

Odrček - odrezan del plastičnega lončka.
Plastična smrekica in nanjo nalepljeni kristalčki,
perlice in kamenčki za okrasitev nohtov.
Darila narejena iz DAS mase in pobarvana z akrilno barvo.
Rolka pod darili iz Kinder jajčka.
Fotografija otroka, ki kuka izza smreke, premazana
z vodoodpornim lesnim lepilom, ker nimam plastifikatorja.

Če ste se namenili za svojo snežno kroglo uporabiti navaden kozarec za vlaganje, potem lahko izbrane rekvizite nalepite neposredno na samo dno pokrovčka. Če izberete prozorno plastično kroglo (v njej so bili prej bonboni z vitamini za otroke) kot sem jo jaz, bo potrebno narediti odrček, da pridete na višino, s katere se bodo rekviziti videli v celoti. Seveda moja prva snežna krogla tega ni imela in mi je kar oči povleklo skupaj, ko sem se zazrla vanjo (odsekani deli rekvizitov, na enem delu razpotegnjeni, na enem povečani ... kot ponesrečena karikatura).

V primeru, da nameravate kroglo napolniti z vodo, potem lepite rekvizite s tistim vročim lepilom na 'pištolco' (ne vem, kako se temu reče pravilno), ki ga uporabljajo v cvetličarnah. V vodo ne pozabite dodati nekaj kapljic (3-6) glicerina, da bodo bleščice počasneje padale na tla. Če jo nameravate napolniti z baby oljem, pa lahko lepite z vodoodpornim lesnim lepilom Mekol. Sem najprej preizkusila tudi, kako se obnese rekvizit nalepljen z vodoodpornim lesnim lepilom in potopljen v vodo, pa lahko rečem le, da ne izgubljajte časa s tem.

Namenimo še nekaj besed padajočemu snegu znotraj krogle. Za padajoči sneg lahko poleg bleščic uporabite tudi kakšne druge reči kot so na primer drobne perlice, sneg v spreju, v vodi ali olju nerazgradljivi lističi ... V moji krogli so zaenkrat le bleščice, ker sem že s tem imela same težave. Nekje sem namreč prebrala priporočilo, da naj ne bom preveč skromna pri bleščicah. Zato sem v svojo prvo kroglo vsula kar celo stekleničko bleščic. Ne vem, iz česa so te bleščice, vendar v olju so se napihnile in zlepile skupaj druga z drugo, da je nastala na dnu ena velika zdrizasta brozga. Ko sem kroglo pretresla, je v njej nastala nepregledna megla, ki se ni razkadila kar cele pol ure. Nazadnje sem olje s tistimi nekaj vztrajnimi bleščicami, ki nikakor niso hotele potoniti na dno, prelila v drugo posodo in ga uporabila pri drugi krogli. Na priloženi sliki desno lahko vidite, kako malo bleščic je ostalo v olju (glejte najmanjši krog na sredini fotografije!) in več kot dovolj zasnežijo notranjost krogle.

Ko ste rekvizite nalepili na pokrovček in počakali, da se je vse posušilo, v kozarec ali kroglo vlijte baby olje oziroma vodo z glicerinom, in sicer do samega vrha. Na ta način se izognete zračnim mehurčkom, ko boste kozarec oziroma kroglo pokrili s pokrovčkom. Pred tem si podstavite kakšen pladenj, da ne bo odvečna tekočina tekla z mize na tla. Pri vodi še ne bo kakšnih prevelikih težav, če bo potrebno počistiti kakšno lužico. Z oljem pa verjemite, da je druga zgodba. Pokrovček močno zategnite. Res se potrudite, da ne boste pet minut kasneje reševali bližnjo okolico pred mastno poplavo kot se je to zgodilo meni. Kasneje ga lahko tudi zalepite, ko ste enkrat zadovoljni z dogajanjem in videnim v krogli.

Tovrstne snežne krogle so lahko tudi lepo darilo bližnjim,
še posebno babicam in dedkom, če vanjo ujamete njihove vnuke.

Gomoljasta bunkica za jelko

Lahko bi rekla, da je ta novoletna bunkica postala ravno to, kar sem si zamislila, a bi bila to tako očitna laž, s katero bi resno tvegala, da mi zaprejo nebeška vrata pred nosom. Včasih je treba povedati resnico, četudi je še tako neprijetna.

Znova sem spoznala, da so ročna dela predvsem za potrpežljive duše, kar pa jaz ravno nisem. Čeprav se trudim po svojih najboljših močeh izboljšati se na tem področju, je moja neučakanost vse zamočila že na samem začetku.


Otroka sta velika ljubitelja takšnih in drugačnih balonov, zato nam jih res ne primanjkuje, kar je prišlo še kako prav pri tem projektu. Izbrala sem majhen vodni balonček, saj postane ob napihovanju prej okrogel. Velik balon bi izbrala, če bi naša jelka merila nekaj metrov v višino in bi morali biti novoletni okraski temu primerno večji, da bi se jih z naše mravlje perspektive videlo, a tako velike jelke v naš dvorec ne spravimo.

Torej, najprej balonček napihnemo in ga zavežemo. V majhno skodelico vlijemo nekaj lesnega lepila in zmešamo z nekaj kapljicami vode. Uporabila sem vodoodporno lesno lepilo Mekol. Ta podatek postane izredno pomemben v nadaljevanju. 
V skodelico nato pomakamo na majhne kose narezano mrežico, čipko ali kakšno drugo tkanino (to zadevo z balonom sem lani delala tudi s papirjem in se je super obnesla), ter jo položimo na balonček kot prikazuje slika desno. To ponavljamo dokler ne prekrijemo celega balončka. 

Nato sem navadno vrvico narezala na trakove, jih ravno tako pomočila v skodelico z razredčenim lepilom ter ovila okoli balončka. 
Še prej sem na konec balona navezala vrvico, da sem lahko po končanem delu balonček obesila na stol in se je lepo sušil na zraku.



Do tu je vse potekalo po načrtih. Balonček sem obesila in malce nepotrpežljivo čakala, da se posuši. Po kakšni uri sem prišla do sklepa, da je zadeva dovolj suha in sem balonček predrla. Kaj bi se moralo sedaj zgoditi? Balonček poči in ostane trdno ogrodje iz blaga. Kaj se je dejansko zgodilo? Balonček je počil in potegnil vase oziroma za seboj potegnil celotno ogrodje bunkice. Vrvica naokoli bunkice, ki se je medtem na srečo še najbolj posušila, je preprečila, da bi bunkico v celoti potegnilo vase. Zakaj se je to zgodilo? Ker zadeva ni bila popolnoma suha! Od samega šoka nad videnim sem pozabila ta dosežek ovekovečiti s fotoaparatom. Tako ali tako sem bila takrat preveč zaposlena s spravljanjem bunkice nazaj v okroglo obliko, kar se je izkazalo za skoraj nemogoč podvig. V roke sem vzela fen, ga nastavila na tisto majhno luknjico na vrhu bunkice, od koder sem izvlekla počen balonček, in poskusila bunkico napihniti od znotraj navzven. Namesto tega mi je bunkico odpihnilo z dlani na mizo, kjer jo je zavrtelo kot bi se znašla v središču tornada in jo obtolklo še na tistih mestih, kjer je bila prej videti v redu. Prišla sem do sklepa, da bo najbolje, če fen pospravim in bunkico posušim na zraku. Težava je bila le, da je nisem imela za kaj obesiti. Potem pa se mi pogled ustavi na radiatorju.

Naslednji dan se še ne čisto zbujena primajam v naš dnevni prostor, mimogrede ošvrknem radiator, kjer najprej opazim, da bunkice ni več. Ker je zadeva 'okrogla' in sem bila prepričana, da se je najverjetneje zakotalila na tla od presušenosti, sem zato šla najprej pregledat področje okoli radiatorja. Ker je še vedno nisem našla, sem se ozrla naokoli po dnevnem prostoru, nakar zgroženo opazim svojega dveletnega sina, ki jo meče ob tla misleč, da je žoga!

Po natančnem pregledu večje škode nisem zasledila, saj je bunkica skozi noč postala trda kot kamen. Tako sem se lahko tudi poslovila od možnosti, da bi jo uspela še kaj preoblikovati v bolj okroglasto obliko (na fotografijah se to ne vidi, ker sem jih namenoma posnela pod najboljšim kotom, vendar ima bunkica v realnosti obliko gomolja krompirja z ravnim dnom; zato tudi tako lepo stoji na mizi). Če pogledate sliko na desni, boste opazili še eno zanimivo podrobnost. Pred sušenjem je bila bunkica bela. Ker sem uporabljala lesno lepilo, ki po sušenju postane prozorno, sem pričakovala, da bo bunkica po osušitvi ... bela. Vendar očitno to lepilo pod visokimi temperaturami spremeni barvo. Bunkica je postala umazano roza barve tako zunaj kot znotraj. Kljub vsemu sem jo prebarvala z akrilno barvo nazaj na belo, zaman upajoč, da skozi luknjice ne bo sekal ven ta odtenek roza barve. Ravno zaradi spremenjene barvne sheme sem morala spremeniti celoten oblikovalski koncept, ki sem si ga zamislila. 

Na srečo je starejši sin, ki je znan po svojem sindromu hrčkanja (to pomeni, da prinese domov takšne in drugačne stvari, ki jih on domnevno nujno potrebuje za neko svojo zamisel), imel med svojimi stvarmi spravljen pastelno roza prtič, ki se je barvno usklajeval z umazano roza notranjostjo. Z njegovim dovoljenjem sem nato vzela ta potiskan papirnat prtič in odstranila vse sloje razen vrhnjega. Ponavadi so ti prtiči v treh slojih, tako da se v tem primeru odstrani spodnja dva sloja. Tu je potrebno malce spretnosti v prstih in vztrajnosti.

V manjšo posodico ponovno vlijemo nekaj lesnega lepila in nekaj kapljic vode. Nato s čopičem premažemo mesto, kjer bi želeli imeti nalepljen motiv prtiča. Previdno ga nalepimo in pazimo, da ga ne strgamo. Jaz sem s prstom prilepila prtič le na eni strani, preostalo pa sem nalepila s pomočjo čopiča. Lepljenje s čopičem mora biti nežno in rahlo, da ne pride do trganja. 


Čopič medtem pomakate v mešanico lepila in vode, da je vsa površina prtiča na koncu premazana s to mešanico tudi po vrhu (to bom imenovala utrjevanje prtiča). 

Za boljšo ilustracijo si poglejte sliko zgoraj in sliko levo.

Na vrhu bunkice sem si pustila dve luknjici za svilen trak, s katerim sem naredila mašnico. Da bi lažje skozi napeljala trak, sem predhodno v luknjici vstavila navadno vrvico. Nanjo sem nato na en konec navezala svilen trak in z vlečenjem drugega konca vrvice spravila ta trak skozi luknjici. Seveda sem prej počakala, da se je nalepljen prtič posušil. Tokrat bunkice nisem več dala na radiatorsko peč, ampak sem jo sušila na zraku na sobni temperaturi. Ko se je posušila, sem po mestu, ki je izbočeno zaradi nalepljene vrvice naokoli bunkice, namazala lepilo z bleščicami.

Spodaj si lahko še enkrat pogledate končni izdelek z njegove najboljše (tj. okrogle) strani. Sama bunkica je mogoče res še najbolj podobna gomolju krompirja, a tudi krompir je lahko bolj fotogeničen z ene strani in to je tista stran, ki zre v nas s smrekice.

Vsako leto na smrekico dodamo kakšen nov okrasek. Ta bo še prav poseben, saj se v njem skriva poučna zgodba. Zgodba o potrpežljivosti.

Gugajoči se angel

Temu okrasku je bilo vdihnjeno življenje enkrat maja na pobudo bližnje osebe, ki si je zaželela angelčka. A kjer sem jaz videla nebeški sij in angela, so drugi videli gugalnico in punčko, zato se porajajo dvomi o angelskem izvoru tega okraska.

Čeprav sem ga izdelala več mesecev nazaj, ga namenoma nisem takrat objavila na blogu, ker se mi ni zdel primeren čas. Zdelo se mi je, da bi prišel angelček bolj do izraza v prazničnem vzdušju meseca decembra, ko se veliko tako mladih kot mladih po srcu loti izdelovanja božično-novoletnih okraskov.

Pa si poglejmo, kaj boste potrebovali ...
- bleščice in lesno lepilo (Mekol)
- iz kartona izrezana kroga
- perle
- volno
- bombažne kroglice iz vate (4 x 8 mm, 1 x 12 mm)
- vrvico za obešanje okraska
- filc
- lepilo za tekstil

Izdelava figure
Spodnjo sliko objavljam z namenom boljše predstave glede osnovnih mer figure. Opozarjam, da je širina figure 10 cm z raztegnjenimi rokami in ne spuščenimi kot prikazuje slika. Za sam postopek izdelave figure sledite slikovnemu materialu, ki ga podajam v nadaljevanju.

1. korak
S pomočjo zobotrebca spravite volneno nit (dolga naj bo dobrih 20 cm) skozi vatirano/bombažno kroglico premera 12 mm.

2. korak
Naredite vozel na enem koncu niti. Nit vlecite nazaj skozi kroglico, dokler se ne ustavi pri vozlu.

3. korak
Kakšen centimeter nižje od kroglice zvežite dobrih 10 cm dolgo volneno nit (služila bo za roke) s tisto glavno nitjo, ki teče iz bombažne kroglice. Zvežite jo približno na sredi, da bo na vsaki strani približno enako dolg konec niti.

4. korak
Ponovno s pomočjo zobotrebca na konceh niti pričvrstite bombažni kroglici premera 8 mm (glej 1. in 2. korak).

5. korak
Na sredinsko volneno nit napeljite perle v skupni dolžini približno 2 centimetrov.

6. korak
Pod perlami zavežite še en konec volnene niti (dolga dobrih 5 cm), da dobite nogici kot prikazuje slika levo.

7. korak
Na koncu obeh niti pričvrstite bombažni kroglici premera 8 mm (glej 1. in 2. korak)

8. korak
Preostane nam le še, da figurico lepo oblečemo v oblekico. Kroj zanjo imate na desni strani (kliknite na sliko, jo shranite na svoj računalnik ter natisnite). Izrezati je potrebno dva enaka dela iz filca, ker enega prilepimo na prednjo stran figure, drugega pa na zadnjo. 









Izdelava svetniškega sija oziroma gugalnice
Moj svetniški sij je dejansko narejen iz plastičnega obročka za zavese. Vendar četudi le-tega nimate, lahko mirne vesti uporabite obroča izrezana iz kartona ali malce tršega papirja. Na enega ali drugega narišite dva kroga premera 5,5 cm. V ta kroga nato vrišite manjši krog premera 3,6 cm. Oboje izrežite, da dobite dva obročka. Vzemite vrvico, ki jo boste uporabili za obešanje, jo prepolovite in konca prilepite na en del obročka. Cel obroček nato premažite z lepilom in pokrijte z drugim obročkom. Sedaj premažete z lesnim lepilom zunanjost obročka (najprej po eni strani) in posujete po vrhu bleščice kot prikazuje slika desno. Ko se posuši, še enkrat premažite z vodo razredčenim lesnim lepilom. Po sušenju postopek ponovite še z drugo stranjo obroča.

Nazadnje namestite figuro v obroč. Prilepite vrh glave figure na vrh obroča (pod vrvico za obešanje). Rokici ovijte okoli obroča in ju ravno tako prilepite. Vi ste končali, okrasek se pa mora samo še posušiti.

Naj dobijo vaše ročice v teh decembrskih dnevih še dodaten zagon

za takšne in drugačne okraske, darila in za vse, kar spada zraven!

"Homemade" adventni koledar

Slavnostno predstavljam svoj najnovejši projekt, ki je potreboval kar dobršen del meseca, da je ugledal luč ... luč, ki je tako močno zasijala nanj, da je levi del fotografije čisto presvetljen. V zagovor lahko rečem le, da je tale zadevica, ki jo vidite na levi, v živo privlačnejša na oko, saj so barve izrazitejše, tu in tam pa se tudi kaj zasvetlika. Pa dovolj govoričenja okoli mojega zanič fotoaparata, posvetimo se raje adventnemu koledarju.

Ključna sestavina tega koledarja so konzerve. Nobena nova pogruntavščina, saj lahko na spletu najdete kar nekaj izvirnih načinov, za kaj vse lahko uporabite konzerve, med drugim najdete tudi dva ali tri adventne koledarje. O adventnem koledarju iz konzerv sem sanjala kar nekaj mesecev, težava je bila le v tem, da jih nisem imela. Potem pa sem o tem potožila svojemu očetu in odpeljal me je v garažo, kjer je imel polico polno ravno prav velikih oziroma majhnih konzerv. Sicer jih ni bilo ravno 25, vendar tudi 19 ni nezavidljiva številka.

Doma sem jih nato pripravila na obdelavo. To pomeni, da sem z njih odstranila papirnat ovoj, kar je bil kar svojevrsten projekt, saj sem imela na eni strani konzerve, s katerih sem papirnat ovoj odstranila s pomočjo namakanja, na drugi pa konzerve, ki so imele ovoj nalepljen le po eni dolžini z nekim super lepljivim in težko odstranljivim lepilom. Temu je sledilo pranje v pomivalnem stroju. Žal se notranjost ni primerno očistila zaradi namena njihove prejšnje uporabe, zato sem jo prebarvala s srebrno lak barvo.

Sprva sem nameravala narediti dva adventna koledarja (za vsakega od otrok po enega), a sem si tekom stilske preobrazbe teh konzerv premislila. Resda gre v eno konzervo le en Kinder jajček, vendar sem se hitro potolažila s tem, da ne bo otrokoma nič škodilo, če se naučita dobrote tudi deliti. Trenutno namreč oba tekmujeta, kdo bo prej stlačil svoj kos čokolade v usta; starejši sin to počne zato, da potem na skrivaj jemlje mlajšemu bratu, kar pa seveda s strani slednjega ni ostalo neopaženo.

Kot sem že omenila, mi je v roke prišlo (le) 19 konzerv. Za preostalih šest dni (da napolnim kvoto 25) sem si omislila škatlice. Na levi imate načrt za škatlico dimenzij 9 x 8 x 4 cm. Na sliko kliknite, da jo dobite v izvirni velikosti, nato shranite na svoj računalnik in natisnite. Potem izrežete po zunanjih črtah načrta in prepognete po notranjih črtah. Sivo obarvane zavihke premažete z lepilom in prilepite na stranske stranice. Na tej sliki nisem posebej označila, vendar pride na zgornjo stranico (pokrov) prilepljen magnetek. Poglejte si sliko nižje za boljšo predstavo, kaj točno sem mislila s temi magnetki. Zgornja stranica je na tem načrtu spodaj, dno je na sredini.

Z magnetkom se škatlica enostavno odpira in zapira,
hkrati pa tudi zadrži vsebino v škatlici.

Posvetimo se spet konzervam. Opravka sem imela s konzervami dveh dimenzij. Ene so bile v primerjavi z drugimi ožje in višje, čeprav je bil v obojih fižol. Ravno zaradi tega sem izbrala dva različna koncepta pokrovčkov, ki ju bom predstavila v nadaljevanju. Konzerve sem drugače ovila v blago, ki sem ga prilepila z lesnim lepilom (Mekol). To si lahko privoščite, če imate doma bogato zbirko takšnih in drugačnih koščkov blaga. Pokrovčke pa sem izdelala s kombiniranjem papirja (270 gsm), blaga in selotejpa.

Pokrovček št. 1

Iz papirja sem izrezala krog s 4 cm večjim premerom od premera odprtine konzerve. Ta dodaten dvocentimetrski del naokoli osnovnega kroga narežemo kot prikazuje slika levo. Ta prirezan del nato zapognemo navzgor, vsakega posebej. Na vrhnjo stran pokrova sem nalepila okrogel kos blaga, lahko bi pa tudi pustila le papir, vendar sem si pač zadevo zamislila drugače. Zapognjen del sem nato prelepila s selotejpom. Za ilustracijo glejte spodnjo sliko.

Pokrovček št. 2

Iz papirja sem izrezala krog v premeru odprtine konzerve, nato pa sem izrezala še en krog iz blaga, ki je imel za 7 cm večji premer. Na sredino tega kroga iz blaga sem nato nalepila papirnat krog, kar je lepo razvidno iz slike levo. S tem delom sem nato pokrila odprtino konzerve ter učvrstila z vrvico.

Zaščita notranjega ostrega robu

Najverjetneje že veste, da imajo konzerve (po odstranitvi pokrovčka) z notranje strani izbočen del, ki je izjemno oster in ga je treba za potrebe tega projekta primerno zaščititi. Po očetovem nasvetu sem sprva vse konzervice z notranje strani zaščitila z izolirnim trakom. Vseh 19 valjev sem podvrgla tej operaciji v razmeroma kratkem času, vendar je naslednji dan postalo jasno, da le-ta ni bila najuspešnejša. Izolirni trak se je odlepil.

Sledilo je odstranjevanje tega traku z vseh konzerv in implementiranje plana B. Po tem planu sem narezala 19 trakov iz filca en centimeter širokih, ki sem jih premazala z lepilom za tekstil in nalepila na notranjo stran konzerve. Rezultat? Več kot zadovoljiv! (slika desno)

Okraševanje

Sedaj pa pride najtežji del ... vsako konzervico stilsko preobraziti z dodatki božičnega motiva. Tu je najbolj priročno, če imate na voljo že narejene okraske in dodatke (periodično se jih poceni dobi v Lidlu ali Hoferju, drugače pa v trgovinah z ustvarjalnim programom), ker v nasprotnem primeru jih morate narediti sami. Žal sem sama imela doma le nekaj nalepk novoletnih bunkic, smrekic in snežink. Dodatno sem nabavila še 3D zvezdice in črke. Trenutno (glej datum objave bloga!) je mogoče dobiti nalepke z božičnim motivom v Lidlu.
V spodnji galeriji si lahko ogledate moj domišljijski prispevek temu adventnemu koledarju, ki ponekod niti nima tako zelo božičnega vzdušja, ker mi je na koncu že začelo primanjkovati idej. Na sredini, med slikami, imate kratek opis uporabljenega materiala. Kliknite na posamezno sliko, če si želite ogledati skrinjico sladkega zakladka pobliže.

 1 - številka iz mosgumija, nalepka novoletne bunkice, papirnat trak prepleten z vrvico
2 - številka iz mosgumija in lepilo z bleščicami, nalepka srček, perle

 3 - številka kosmatena žica, palček (dobila iz ene stare torbe), lepilo z bleščicami, cofek, gumbi
 4 - številka iz mosgumija, gumbi različnih velikosti, perle

5 - številka iz mosgumija, kristalčki, nalepka novoletna bunkica
6 - številka iz mosgumija, perle, nalepke snežink, snežak iz bombažnih kroglic, perl in volne

7 - številka iz mosgumija, 3D zvezde, perle
8 - srebrn trak, nalepka snežinke, kristalčki, 3D črke in zvezde, zvonček, lepilo z bleščicami, srebrna obročka

9 - številka zlat trak, kristalčki, perle, lističi iz blaga
10 - številka in sani iz mosgumija, lubje, vrvica

11 - številka iz kosmatene žice, cof, perle, nalepka smreke na mosgumiju, 3D zvezdi
12 - prosojna tkanina, številka iz filca, perle, palčka kosmatena žica z ovojem iz volne, darilo mosgumi z volno

13 - številka iz filca, plastična vrvica, perle, 3D zvezda, lesena rožica
14 - številka iz filca, cofek, copat iz mosgumija, filca, perl in kosmatene žice

15 - številka iz mosgumija, nalepke smrek, zvezd in bunkice na mosgumiju, perle
16 - številka iz filca, perl, naokoli kosmaten bombaž in bombažne kroglice

17 - številka iz filca, perle, nalepka snežinke, nalepka smreke na  mosgumiju
18 - številka iz mosgumija okrašena z lepilom z bleščicami, nalepke novoletnih bunkic na mosgumiju

19 - številka iz kosmatene žice, perle
20 - številka iz mosgumija, motiv izrezan iz Mercatorjevega reklamnega letaka na mosgumiju

21 - številka iz mosgumija, motiv iz kataloga otroške trgovine Pikapolonica na mosgumiju
22 - številka iz mosgumija, perle, zvonček, smrekica in bunkica na mosgumiju, 3D zvezda

23 - številka iz mosgumija, lepilo z bleščicami, motiv iz letaka Pošte Slovenija na mosgumiju, nazobčan zavijalni papir
24 - številka iz filca, kristali, kroglica iz stiropora, perle, darili na mosgumiju

 25 - nalepke snežink, bunkic, perle, 

lepilo z bleščicami, kristali, gumbi, svilen trak

Kam sedaj vse skupaj nalepiti?

Ko so konzerve in škatle okrašene, je potrebno le še najti prostor, kjer bodo stale oziroma visele. Možnosti je res neskončno - od vrat do stene. Če sama ne bi bila omejena s prostorom, bi naredila enega ogromnega snežaka iz kartona, ga oblekla v belo in nanj nalepila vseh 25 skrinjic. Tako pa sem se morala zadovoljiti s podolgovatim kartonom pravokotne oblike. Na prednjo stran sem nalepila s pomočjo lesnega lepila (Mekol) tanko odejo v sivi barvi; ostanek od prevelike odeje za posteljo, ki sem jo skrajšala. Namenoma sem izbrala rahlo puhast material, ker so imele čisto vse konzerve s spodnje strani navznoter pomaknjeno dno. Vedela sem, da sam rob konzerve nalepljen na neko ravno podlago, ne bo dovolj, da bi vzdržal težo konzerve in še tistega, kar bo bilo notri. Puhast material pa ima to prednost, da lahko konzervo pritisneš obenj in se bo vdrl na samem robu konzerve, medtem ko se bo na sredini tkanina dotikala njenega dna. Vendar je bilo potrebno pred lepljenjem konzerv na tole podlago, še prej poskrbeti za obrobo. Na sliki zgoraj je lepo viden siv svilen trak, ki sem ga nalepila z lepilom za tekstil po celi dolžini. Zgoraj in spodaj po širini pa sem uporabila palici z utorom (vzela iz starega kitajskega koledarja, pobarvala s sivo akrilno barvo). Priznam, da sem imela kar nekaj težav spraviti karton skupaj z blagom v režo te palice. K reševanju problema sem pristopila na več različnih načinov, za uspešnega pa se je izkazal tisti, kjer sem na samem vrhu iz odeje pobrala ven puh in tako močno stanjšala del, ki ga je bilo treba vdeti v režo. Potem je spet nastopila težava, ker se mi je med rinjenjem kartona v režo le-ta na enem delu že zlepil s palico in posledično se mi karton ni premaknil niti za ped ne naprej ne nazaj. Ni mi preostalo drugega kot da sem vse skupaj odlepila s pomočjo izvijača in med tem procesom po dolgem prepolovila palico. Sedaj ni bilo več težav z vdevanjem kartona v režo. Zadevo sem rešila tako, da sem vse premazala z lesnim lepilom in oba konca palice prilepila skupaj. Drži? Drži!

Preostalo je le še lepljenje konzerv in škatel na to podlago. Dno konzerv sem na debelo premazala z lesnim lepilom, jo položila na odmerjeno mesto in na debelo namazala lesno lepilo še okoli posamezne konzerve. Pri škatlicah nisem toliko pretiravala z lepilom. Lesno lepilo je drugače fantastična zadeva, ker postane prozorno, ko se posuši in če RES dobro ne pogledaš, ga sploh ne opaziš, ko je enkrat suho.

No, in ko sem končno po dolgih tednih spravila to reč v vertikalo (slika levo) ter se s ponosom zazrla vanjo, priteče do mene starejši sin, ves navdušen z najnovejšim Müllerjevim katalogom v rokah, in reče: "Mami, mami, poglej! Lego adventni koledar! Točno takega bi rad imel!"
Na srečo mami zelo dobro ve, kaj ima naše dete še raje od lego kock.