Pručka "za dol padet"

Vse se je začelo nekega davnega dne, ko smo se odločili na balkon dati peskovnik. To priporočam vsem, ki imate otroke, nič lastne zemlje, dovolj širok balkon in ki imate radi otroke pod nadzorom in zaščitene pred pomladanskim ter jesenskim vetrom. Zelo prav pride tudi, če imate enega otroka, ki cvileče zbeži z igrišča, ko zagleda žužka in enega, ki se trave ogiba kot bi bila kakec. Seveda si ga lahko omislite tudi v primeru, da nimate otrok, če pač radi kopljete in rovarite po pesku. Skratka, mi smo si ga omislili na veliko veselje našega malega gradbenega navdušenca. Takoj, ko je bilo mogoče (tj. da mi je uspelo vanj spraviti 50 kg peska, kar je v meni vzbudilo dodatno spoštovanje do moških, ki nosijo 25-kilogramske žaklje naokoli), ga je napolnil z bagri, buldožerji in valjarji, da je kmalu zmanjkalo prostora za samo gradnjo na površju peska in je posledično bil prisiljen v gradnjo tunelov, kar niti ni pomembno pri tej zgodbi pručke. Ker imajo majhni otroci po večini radi družbo, sva skupaj čepela ob tistem peskovniku, dokler naju niso že pošteno začele boleti noge. Za mojega kratkohlačnika se je hitro našla rešitev v pručki, ki mu jo je pred letom dni podarila prababica. Meni pa ni preostalo drugega kot da z bolečinami v kolenih še naprej čepim pri zdaj že osovraženem peskovniku. Takrat so se začele moje sanje o pručki in te sanje so kmalu postale resničnost ob nepričakovanem obisku trgovine z gradbenim materialom. Predstavljajte si, da se nič hudega sluteč sprehajate med policami, ko se naenkrat pred vami odpre najbolj božanski razgled, kar ste si jih lahko predstavljali! Na desetine in desetine pručk v vseh možnih velikostih!

Neobdelana pručka

Z najmanjšo pručko pod pazduho sem se ponosno odpravila nazaj proti domu. Obožujem majhne stvari, ker mi delujejo "cartig", a sem tekom življenja spoznala, da je dobro kakšne stvari imeti v največjih velikostih, kar jih je mogoče dobiti na trgu in spraviti v nek omejen prostor. Namreč, ko sem prvič sedla na to mojo pručko, sem takoj spoznala, da bi bilo bolje, če bi vzela največjo, saj bi bila njena mera primernejša glede na mero moje zadnje plati. Težave glede bolečih kolen so vsekakor bile odpravljene, pojavile pa so se težave z bolečo ritjo, tudi zaradi tega, ker sem se večkrat z nje zvrnila na tla (ja, tako majhna je). Na srečo pa mi ni bilo treba na njej dolgo sedeti (ali bolje rečeno se boriti z gravitacijo), saj je prababica vmes pozabila, da je našemu malčku že podarila eno pručko in častno mesto na balkonu ob peskovniku je tako dobila še ena pručka primernih dimenzij, za kar je bila predvsem moja zadnja plat neizmerno hvaležna.

Tako je ta majhna pručka samevala nekaj let, dokler ji ni začela že močno tiktakati biološka ura in sem ob letošnjem pomladanskem čiščenju balkona ugotovila, da je prišel skrajni čas za njeno prenovo, saj mi bodo v nasprotnem primeru ostali le kupi plesnivega lesa. Prenova pa je bila pomembna še z enega vidika, in sicer to pručko sedaj krvavo potrebujemo, ker ob peskovniku po novem sedimo trije.

Če bi radi tudi sami imeli pručko "za dol padet", potem boste najprej morali najti majhno pručko oziroma pručko dimenzij 14 x 30 cm, ki še nikoli ni videla ničesar drugega razen žage in lepila. Doma jo lepo obrusite, zbrišite prah in se lotite dela.

Na zgornjo plat pručke prerišite barvast stvor, do katerega ste prišli s klikom na povezavo. Njegovo trenutno bivališče je v pdf-ju, a ne za dolgo, če vam ne bo prej zmanjkalo poguma. Ne pričakujte vrhunsko umetnost, ker sem zadevo prerisala direktno s pručke, ko je bilo že vse pobarvano.

Sedaj ste nared za barvanje. Vzemite v roke čopič in akrilne barve ter pustite svoji ustvarjalnosti prosto pot! Tisti bolj drzni boste zagotovo pobarvali vse skupaj v svojih barvah, če že ne s svojim motivom. 

Na zgornji fotografiji imate prikazano, kako se motiv nadaljuje na stranske dele zgornje plošče. Opozorila bi še rada, da se težko barva na že pobarvano površino, zato imejte to v mislih, če se boste kje zmotili. Meni se je to dogajalo kot po tekočem traku in sem zato občutno dlje vse skupaj barvala.

Na fotografijah levo in desno lahko vidite nadaljevanje motiva z zgornje plošče na stranski del. 

Sama sem nogice pručke okrasila še s tem neenakomernim vzorcem (glej zeleno pobarvano). Zunanjo stran nogice pa sem pobarvala z rdečo in brez okraskov, ker se mi je zdela sama pručka že dovolj načičkana.

Ko ste iz vseh akrilnih tub iztisnili vsaj nekaj barve, bi morali imeti pred seboj nekaj takega. Pa pazite, kako boste sedli nanjo, ker ta pručka rada šavsne in posledično boste pristali na tleh. Zanimivo pa, da ima otroke rada. Le zakaj, se sprašujem?

Pa udobno "čičanje" vam želim!

Barvanje denarnice z nepričakovanim preobratom

Že dober teden hodim naokoli brez denarnice, kar pa ne pomeni, da se naokoli sprehajam brez njene vsebine, kajti bančne kartice, kartice ugodnosti, vozniško dovoljenje in nenazadnje evrske kovance bašem v žepe jaken, hlač in torbic. Razlog tega nesmiselnega početja je sila preprost. Svojo včasih belo denarnico sem se namenila osvežiti v pralnem stroju, cunje v sto in enem roza odtenku, ki so se istočasno prale z njo, pa so se jo odločile posvojiti. Načeloma nimam nič proti še eni roza stvari več v svoji garderobi, a denarnico je obarvalo ne samo pikčasto (kar bi še preživela), ampak tudi lisasto. Ker sem se bala skupinskega upora nesrečnih kartic, ki jih vlačim s seboj, kamorkoli grem, sem po hitrem postopku šla po barvo za tekstil v tistem majhnem lončku znamke Dylon (na sliki), s katero sem že prej uspešno barvala in ki je prvenstveno namenjena izredno majhnim količinam blaga. 

Čeprav sem se odpravila v nabavo ekspresno hitro, pa sem se po polžje lotila barvanja. V kopalnici me je namreč čakal zajeten kup svetlega perila, še en ogromen kup temnega perila in kar dva kupa tetra plenic, kuhinjskih krp in brisač. Da ne bo kdo mislil, da perem le enkrat mesečno, naj povem, da sta pri hiši dva otroka, od katerih eden vedno najde blato, kakce, bruhce, takšno in drugačno hrano ali pa se kar veselo posiplje s peskom, ki je skoraj vedno tudi v družbi s kanglico vode. To vsekakor obrazloži tista dva kupa cunj, a tudi za kupe plenic obstaja logična razlaga, vendar bi verjetno marsikoga minila želja po naslednjem obroku, če se spustim v slikovit opis njihovih dogodivščin. Kje sem že ostala? Ah, seveda … barvanje denarnice. 

Tako sem naredila načrt, da najprej operem svetlo perilo, nato temnega, nato pobarvam denarnico in nazadnje dam prat plenice, kuhinjske krpe in brisače, ki bi pobrale morebitne ostanke barve v pralnem stroju. Kar se je dejansko zgodilo, je pa tole. Dala sem prat svetlo perilo. Naslednji dan sem dala prat temno perilo. Vmes se je zgodil vikend in v nedeljo zvečer sem panično v pralni stroj zbasala plenice, brisače in kuhinjske krpe, da bi ujela še poceni električni tok. Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da se je moj prvotni logistični načrt sfižil tisti trenutek, ko sem pritisnila na gumb za vklop na pralnem stroju. Ko sem se dva dni kasneje le spomnila na to nesrečno denarnico, sem se znašla pred dilemo – ali barvati danes ali spet počakati nekaj dni, da se mi nabere tisti kup plenic in brisač. Odločila sem se, da bo najbolje, če se kar danes razvedrim s tem ustvarjalnim opravilom in se energično lotila priprav na postopek. 

Kot prvo sem nekje zadaj v omari shrambe poiskala ceneno sol, ki jo imam 'na strani' posebej za te namene (drugače naše želodčke solimo s piransko soljo) in jo odložila na pokrov školjke v kopalnici. Med vrati sem na hitro preletela navodilo, da sem preverila, če mi spomin še vedno dobro služi in naj bi se skupaj z barvo floknilo še 30 gramov soli. Vsa zadovoljna s svojim možganskim strojem se odpravim v kuhinjo po tehtnico in na poti do kopalnice razmišljam, ali bi dala barvo in sol v poseben lonček (v tistega, ki se ga uporablja za tekoči prašek) ali bi kar vse skupaj dala v pralni stroj in se pustila presenetiti. Lonček se je v preteklosti izkazal za učinkovitejšega, a tokrat se mi ga preprosto ni ljubilo iskati. Vržem na tehtnico eno plastično posodo, ki sem jo mimogrede pobrala na poti v kopalnico, odprem sol in jo začnem stresati v posodo, nakar iz nje pade žužek! Barvanje denarnice je bilo v trenutku pozabljeno! Ta projekt je bi takoj zamenjan s projektom »vrzi ven iz shrambe vsa odprta živila«. Lovljenje žužka pa je očitno imelo pomirjujoč učinek, saj sem imela vmes čas priti do sklepa, da je ta sol najverjetneje edina stvar, ki jo je žužek lahko napadel. 

Žužek pohabljen, sol stehtana, na vrsti je bila denarnica. Temeljito sem jo namočila v vroči vodi, da je od nje curljalo in kapljalo. Malce sem se skremžila, ko sem se spomnila zadnjega odpiranja barve, kjer sem popackala cel umivalnik, sebe, tla in še pralni stroj, vendar sem tokrat nameravala slediti genialnemu načrtu. Posodico bom odpirala kar z rokami v bobnu pralnega stroja! Resda je notri temno kot v rogu, vendar je bilo praktično vseeno, če barvo raztresem, saj je bila to tako ali tako njena končna destinacija. Iz kopalniške omarice sem vzela pilico za nohte ter se lotila uničevanja aluminijastega pokrovčka. Prvi prah barve se je že pritihotapil ven iz posodice, kar sem vedela po tem, ko so se mi prsti že malo obarvali rdeče. Mimogrede, s temi barvami za tekstil je tako, da eno samo zrnce v kombinaciji s kapljico vode takoj reagira in obarva to kapljico v živo barvo. Končno v celoti odluščim pokrovček od posodice in ga previdno odstranim. To vse je bilo treba izvesti v "slow motion style". Posodico začnem previdno polagati na dno bobna, ko me premaga radovednost. Namesto proti bobnu jo začnem počasi vleči ven iz bobna, ker me je zanimalo, kakšne barve je prah v posodici. A ko je prišla notranjost posodice v moje vidno polje, sem nejeverno opazila, da je prazna. 

Presenečeno sem pogledovala v boben in iskala (dobesedno iskala) prah misleč, da sem ga mogoče med odpiranjem že stresla notri. Šele z nekajkratnim pregledovanjem posodice in porivanjem glave v boben, pa večkratnim vmesnim preverjanjem aluminijastega pokrovčka, kot da bi bilo mogoče, da je celotna vsebina posodice slučajno na njem, sem počasi (in to res počasi) zgroženo dojela, da sem dala slaba dva evra za brezhibno zapečateno črno plastično posodico, ki je bila lepo zavita v celofan, a popolnoma prazna! 

V misli pa se mi je prikradla le ena sama misel: nateg! Če ste bili do sedaj prepričani, da se po moji glavi podijo le krepostne misli, lahko vse pomirim, da sem tudi jaz le človek. Te barve pa ne kupim več, ne da bi je prej stehtala ali pa odprla pred prodajalko.

Revolucionarno! Nevidna barva za tekstil z zagotovljenim učinkom!
Vaše oblačilo še opazilo ne bo, da ste jo uporabili.

Usoda denarnice do nadaljnjega neznana.

Rožna princeska

Ker sta mi Tista Dva okrancljana jajca tečnarila, da v dvoje ne moreta prirediti zabave, sem se ju usmilila in posebej zanju ustvarila Rožno princesko. Ko sta jo zagledala, sta se njuna trebuščka še bolj napihnila, saj je obema zastal dih tam nekje na sredi, kjer imajo jajca pač pljuča. Rožna princeska je bila ustvarjena brez vnaprejšnjega koncepta tako kot je večina stvari, ki se mudijo pod mojimi prsti. Nekako tako kot kamen sam po sebi nima nekega pomena, a ko ga postaviš zraven drugega kamna in tega zraven naslednjega ter v tem duhu nadaljuješ, imaš lahko na koncu pred seboj hiško, če že ne palače. Ker je ravno v tem času nastopila pomlad in nas prve cvetke že razvajajo z bogato polnimi vonji, je temu primerno odeta tudi naša Rožna princesa.

Kdor si želi njene družbe v svojem domu, naj sledi spodnjim navodilom ter svojemu navdihu in Rožna princesa bo zagotovo prinesla pomladno vzdušje tudi k vam.

Potrebovali bomo jajce iz stiroporja, ki smo ga pobarvali z modro akrilno barvo, lepilo z modrimi bleščicami, čipkast zavijalni trak ali kakšen drug nitkast trak, filc različnih barv, bele in roza perle, lepilo za filc (tekstil) in sončno vreme!

Torej, jajce pobarvamo na modro in počakamo, da se posuši, nato nalepimo 4 trakove v modri barvi dolžine 8 cm tako kot prikazuje slika.

Ko smo prilepili modre trakove, postopek ponovimo s trakovi v ciklamen barvi dolžine 7 cm in jih nalepimo že poleg obstoječih trakov.

Kot zadnje poleg ciklamen trakov nalepimo še rumene trakove dolžine 8 cm tako kot prikazuje slika.

Ta korak lahko opravimo še pred lepljenjem trakov, nič pa ne bo narobe, če to storite v tem sosledju, potrebne bo le malo več telovadbe. Nitkast zavijalni trak narežemo na kvadrate (manjše kose), namažemo jajce s svetlečim lepilom in s prsti pritisnemo kose traku ob jajce. Svetleče lepilo sem uporabila iz dveh razlogov: prvi je, da se sveti in drugi je ta, da ni več lepljiv, ko se posuši, kar je v tem primeru ključno, saj uporabljamo luknjast trak.

Modre trakove zavijemo in prilepimo tako kot prikazuje slika.

Iz filca izrežemo 8 krogov premera 2,5 cm in 8 manjših za na sredino rožice. Iz teh krogov nato izrežemo rože s cvetnimi lističi kot je prikazano na sliki. Iz modrega filca izrežemo 8 lističev, ki merijo v dolžino 3 cm.

Rožice v kožni barvi nalepimo na vrh jajca na modre trakove kot prikazuje slika.

Rumen trak zavijemo v vodoravno smer na desno in ga na koncu prilepimo.

Na konec rumenega traku nato prilepimo rožico v ciklamen barvi.

(slika levo)

Od prvotno nalepljenih trakov nam je ostal le še prosto padajoč trak v ciklamen barvi. Nanj prilepimo dva modra listka, nanju pa belo perlo skupaj s tremi roza perlami tako kot prikazuje slika. 

(slika desno)

Zadnji korak, ki ga Rožna princesa še zahteva je lepljenje roza perlic na cvetke kožne barve, ki so nalepljene na vrhu jajca.

Postavite sedaj vašo novo stvaritev na sonce in 

občudujte igro njegovih žarkov s svetlečimi elementi Rožne princeske.

Velikonočno jajce odeto v mosgumi

mosgumi = penasta guma

Načeloma vse svoje izdelke ustvarjam iz materialov, ki jih že imam doma, dodatnega pa dokupujem le, ko se moram v trgovino s programom za prosti čas odpraviti po osnovne sestavine kot so lepilo ali barva za tekstil in takrat kakšna stvar še posebej pritegne mojo pozornost. Pred dvema letoma pa sem jo tja mahnila s prav določenim namenom - mosgumi. Nabavila sem ogromno te penaste gume v vseh mogočih barvah, saj sem nameravala narediti dekoracijo za otroško sobico. Ko pa sem ugotovila, da je mosgumi izredno odporen na lepilo (kos mu ni bilo niti tisto super lepilo, ki naj bi držalo skupaj 1 tono), je zadevica romala v omaro, kjer je tudi ostala do nedavnega. Zakaj do nedavnega? Ker sem slučajno odkrila, da obstaja lepilo prav za mosgumi! Opazila sem ga med kupovanjem špecerije in ga brez dvakratnega pomišljanja z največjim veseljem vrgla v nakupovalno košaro. Sedaj je bilo potrebno le še počakati na pravo priložnost, da porabim svojo zajetno zalogo mosgumija, ki se je pokazala, ko je moje dete oznanilo, da bo dekoriralo velikonočno jajce iz stiroporja. Čeprav je bilo jajce največje, kar so jih prodajali v trgovini z ustvarjalnim programom, sem porabila le za pljunek te penaste gume od tiste zajetne zaloge, ki sem jo nabavila pred leti. Vendar sem imela lepo priložnost preizkusiti lepilo, ki se je odrezalo fantastično! Sprva je gumo malo krivilo, a sem ga po kakšni minutki ponovno pritisnila ob podlago in se je guma prilepila do konca.

Kaj sem uporabila?

Mosgumi različnih barv, nekaj majhnih gumbov, stekleni kristalčki rumene barve, rdeča akrilna barva, lepilo za mosgumi.

Kako se zadeve lotimo?

Sledite navodilom pod slikami.

Mosgumi najprej narežemo na trakove iz katerih potem na enostaven način
dobimo trikotnike, pravokotnike, kvadratke in trapeze. Količino narezanih
koščkov prilagodimo velikosti jajca.

Jajce najprej pobarvamo z rdečo akrilno barvo in počakamo, da se posuši.
Šele nato se lotimo lepljenja posameznih koščkov mosgumija na jajce.
Vzorec si izberite sami. Mi smo izbrali to pisanico, ki je prikazana na sliki. 

Na nekatere dele prilepite majhne gumbe kot je prikazano na sliki. To storite
kar z lepilom za mosgumi.

Ko so vsi gumbi prilepljeni, se lahko lotite lepljenja steklenih kristalčkov, ki je
hkrati tudi zadnji korak v tej stvaritvi.

Naše jajce je sestavljeno iz dveh polovic, v njegovo votlino pa smo vstavili presenečenje za velikonočnega zajčka.

Velikonočni zajček na jajček

Vsako leto pomladi okoli nas skaklja velikonočni zajček, ki kuka skozi okna in gleda, če so naši otroci pridni. Ta zajček je začel skakljati tod naokoli šele pred nekaj leti, a zagotovo ga ni bilo nič na spregled, ko sem sama stopicljala v majhnih čeveljcih po tem svetu. Potem pa sem odrasla in so mi povedali, da obstaja tudi velikonočni zajček. Zatorej sem ga poklicala in mu povedala, da bi bilo fino, če bi naredil še kakšen skok tod mimo. Zajček se je strinjal in obljubil, da bo pripravil lov za čokoladnimi jajčki, ki jih bo skril na vrtu, če bodo izpolnjene njegove zahteve. In te so, da so otroci seveda pridni in da mu nekaj pripravijo. Naš otrok mu zato pripravi svoje jajčke, ki jih zajček bodisi samo občuduje ali pa celo odnese. Letos mu je pripravil en velik jajc, v katerega je skril čokoladico, o čemer bom pisala naslednjič, in dva manjša.

Tokrat bo tekla beseda o zajčku na jajčku, ki naj bi našega velikonočnega zajca pritegnil k našemu oknu in ga hkrati spomnil na prihajajoč pomladni razcvet.

Potrebovali bomo jajce iz stiroporja, zeleno akrilno barvo (pomembno, da je akrilna!),
2 para oči v dveh velikostih, lepilo primerno za lepljenje na stiropor,
filc v različnih barvah in flomaster za tekstil v črni barvi.
Krojnega načrta za oba zajčka, ograjico in rože nimam, ker mi ga je nekdo vrgel stran.

Jajca najprej pobarvamo z zeleno akrilno barvo (za lažje manevriranje jajce na nekaj napičimo) in počakamo, da se posuši. Nato lahko pričnemo z lepljenjem delov, ki smo jih predhodno izrezali iz filca. Manjši zajec delno prekriva večjega zajca kot kaže slika, ušesa pa prilepimo le pri korenu. Naokoli nato prilepimo ograjo, nanjo rumen trak in naredimo črne pikice s flomastrom za tekstil, ki simbolizirajo žeblje na ograji. Spodnji del jajca prekrijemo z rožami različnih barv.

Na zadnjo stran jajca prilepimo tri rožice in trakove, ki predstavljajo stebla in travo. Trava je prilepljena le pri korenu, steblo v celoti. Če ste slučajno pozabili to storiti prej, ker tega nisem omenila, je sedaj skrajni čas, da prilepite še oči nosek in brke.

Ustvarjanje tega jajčka je primerno tudi za otroke, če jim predhodno izrežete vse potrebne dele, razen če so vešči tega že sami. 

Pošastna denarnica, ki požira evre

Nekega lepega dne me je moj petletnik postavil pred dejstvo, da potrebuje denarnico. Zaželel si jo je v rdeči barvi, pravokotne oblike in z motivom pošasti. Potreboval jo je takoj, zato se nisem kaj preveč poglabljala v samo idejno zasnovo te denarnice, temveč sem se ravnala po trenutnem navdihu. Nastalo je tole spodnje čudo.

Mali večinoma prejema v dar bankovce za 5 evrov, zato sem tudi tega vzela za mero denarnice. Vendar sem sčasoma spoznala, da ta denarnica ni toliko pošastna kot je požrešna. Preprosto se ni hotela zadovoljiti s petimi evri, temveč je začela vase pospravljati bankovce po 10 evrov, kar našega kratkohlačnika izjemno razveseljuje, saj varčuje za Lego hiško. 

Očitno je postalo, da ta denarnica ne pozna krize. Zato toplo priporočam izdelavo te rdeče pošasti s čim večjimi čekani, saj bo poskrbela, da kar pride vanjo gre le stežka iz nje. 

Kaj potrebujemo za njeno izdelavo?

Kot prvo krojni načrt, ki ga pridobite v pdf obliki s preprostim klikom na povezavo. Krojni načrt, ki sem ga pripravila je narejen po meri bankovca za 10 evrov, da vaša denarnica ne bo postala premajhna kot je postala naša.Nato si priskrbite še A4 format rdečega filca in še nekaj malega filca v oranžni, rumeni, beli, zeleni in modri barvi (predlagam, da porabite kakšne ostanke v drugih barvah, če jih imate), 2 očesa ali gumbka, zeleno prejo in lepilo za tekstil.

Kako izdelamo to požrešno pošast?
Poglejte si slike in se lotite dela!

Spodnji del blaga okrasimo s srednjim ali velikim cik-cak šivom,
ta del nato prepognemo in ob straneh zašijemo z najmanjšim cik-cak šivom.

Oranžni del z ene strani okrasimo s cik-cak šivom in ga nato umestimo nad
prepognjeni del ter ga ob straneh prišijemo z najmanjšo velikostjo cik-cak šiva,
z zgornje strani pa ga prišijemo z navadnim šivom.

Na prednjo stran denarnice prilepimo oči, usta in zobe.
Za položaj glejte krojni načrt ali pa razvrstite in okrasite po vaši želji!

Čisto na koncu okrasimo zunanji rob zgornjega dela denarnice z zeleno prejo.

***Naj se polnjenje z evrčki prične!***

Ponarejeni crocsi z dodano vrednostjo

Moj najstarejši otrok obožuje tako imenovane crocse. Tako imenovane pravim zato, ker sam ne loči med tistimi pravimi in ponaredki oziroma kopijami, ki so se razpasle po svetu tako hitro kot originali. Njemu so oboji všeč, če so le v pravi barvi in dizajnu. Jaz pa poznam razliko med originalom in kopijo. Originalni crocsi prestanejo zob časa, celo če so izpostavljeni večmesečnim zunanjim vremenskim vplivom. To vam lahko zagotovim, saj smo jih pred časom pozabili na otroškem igrišču, kjer so kljubovale snegu, dežju, vetru in takšnim ter drugačnim žužkom kar nekaj mesecev skupaj, dokler jih nečakinja ni slučajno našla. Žal to ne morem trditi za tiste cenene nadomestke, katerim hitro kaj odpade. V tem primeru je odpadel pašček, ki tako ali tako ni bil pogosto v rabi, a očitno je bilo še to za ta čevelj preveč. Ker pa je zadeva že odpadla, sem se odločila, da novi pašček priredim tako, da bo dejansko tokrat funkcionalen tudi za nekoga, ki veliko teče in se rad spotakne, v čemer sta oba moja sinova prava strokovnjaka.

Levo imamo poškodovan 'crocs' in desno učinkovit nadomestek.

Kaj bomo potrebovali? 

'crocse' v otrokovi najljubši barvi, elastiko, svilen trak v poljubni barvi, 4 gumbe s polno kapico.

Elastiko in svilen trak odrežemo na primerno dolžino (odvisno od velikosti otrokove noge). V mojem primeru (ima nogo št. 32) sem odrezala 25 cm elastike in 45 cm svilenega traku. Trak s cik-cak šivom pritrdimo po sredini, če je na obeh straneh zapognjen. Verjetno bi lahko notranje robove tudi prilepili, vendar se je meni mudilo z izdelavo in nisem imela časa čakati, da bi se lepilo posušilo, zato tega nisem preizkusila. Nato nanj prišijemo elastiko z navadnim šivom. Elastiko šivamo tako, da jo najprej pričvrstimo na trak (vsaj na eni strani), nato pa jo raztegnemo po celi dolžini traku in pritisnemo na gas šivalnega stroja! Sedaj nas čaka samo še šivanje (ročno, seveda) nabranega traku na 'crocse'. Prikladno je, če za to uporabite že obstoječe luknje na 'crocsih', kar v mojem primeru ni bila težava. Z notranje strani crocsa držimo elastiko, na zunanjo stran pa pritisnemo gumb v luknjo in se lotimo šivanja na trak. Za lažjo predstavo si poglejte spodnjo sliko.

Ko to storimo, 11 cm traku/elastike (ne nategnjene!) pripeljemo na drugo notranjo stran crocsa in jo prišijemo skupaj z gumbom (trak/elastika na notranji strani, gumb na zunanji strani). Preostali konec nabranega traku pripeljemo do gumba na nasprotni strani (tja, kjer smo vse skupaj začeli) in ga učvrstimo v že prišit gumb. 

Pa je končano!

Žabica na copatkih

Tile copatki so bili del oprave za maškare mojega najmlajšega, ki je ravno dobro shodil, a se še vedno zelo rad plazil po vseh štirih. Na to plazenje sem malce pozabila, kar je več kot očitno s priložene fotografije, saj bi obe žabici potrebovali nego na urgentnem oddelku. 

Copatki levo še sveži izpod šivanke in copatki desno mesec dni kasneje.

Če bi se spomnila, bi združila lepljenje s šivanjem in s tem zagotovo preprečila te nepričakovane poškodbe. Torej, tovrstni motiv ni ravno za zagrete plazilce po vseh štirih.

Kaj bomo potrebovali?

Ključni so copatki. Sama sem jih privlekla na dan iz ene škatle na podstrešju, kje boste vi poiskali svoje, je prepuščeno vam. S copatk sem odstranila predhoden motiv medvedka in sukanec na copatkih pobarvala na zeleno s flomastrom za tekstil. Sprva sem nameravala šivati motiv direktno na usnje, vendar sem kmalu spoznala, da bi bilo to bolj jalovo delo brez rezultatov na samem usnju. Zato sem končano žabico na koncu kar prilepila z lepilom za tekstil, ki ga ni potrebno utrditi z likanjem. Nad tem lepilom sem naravnost navdušena, saj je prestalo že več pranj in samo še utrjuje moje prepričanje, da bi lepljenje v kombinaciji s šivanjem bilo kos še tako trdoživemu kobacaču.
Za izdelavo same žabice pa si pripravite: filc zelene, oranžne, rumene in bele barve (ali seveda v svojih barvah), dve zeleni kroglici ali gumba za oči, trak ali vrvica za usta in trak s štirimi cofki za nogice.

Kako se lotimo dela?

1. Najprej izrežemo vse potrebne kose za izdelavo žabice s pomočjo priloženega krojnega načrta. Posamezne dele najprej prilepite skupaj (ni pa nujno), nato pa še prišijte s šivanko in sukancem v barvi, ki ste jo izbrali.
2. Skupaj prišijemo oranžni in zelen ovalni del, ki predstavljata telo/glavo žabice. Uporabite lahko sukanec oranžne barve.
3. Na spodnji del ovalnega dela prišijemo trak z dvema cofkoma, ki bosta predstavljala nogice. 
4. Na bel del očesa prišijemo kroglico ali gumb. Potem sešijemo skupaj bel in rumen krog, ki bosta predstavljala oko.
5. Sedaj zašite dele za oči prišijte na zgornji del telesa žabice.
6. Prilepite še dva majhna krogca za nos in vrvico za usta. Preostane samo še lepljenje žabice na copatke. Lepilo razmažite po spodnji strani žabice kot tudi na samem copatku. Pritisnite skupaj in pustite, da se vse skupaj posuši. 

Obujte svojega otroka v copatke in občudujte svoje delo, dokler ga še lahko!