Že dober teden hodim naokoli brez denarnice, kar pa ne pomeni, da se naokoli sprehajam brez njene vsebine, kajti bančne kartice, kartice ugodnosti, vozniško dovoljenje in nenazadnje evrske kovance bašem v žepe jaken, hlač in torbic. Razlog tega nesmiselnega početja je sila preprost. Svojo včasih belo denarnico sem se namenila osvežiti v pralnem stroju, cunje v sto in enem roza odtenku, ki so se istočasno prale z njo, pa so se jo odločile posvojiti. Načeloma nimam nič proti še eni roza stvari več v svoji garderobi, a denarnico je obarvalo ne samo pikčasto (kar bi še preživela), ampak tudi lisasto. Ker sem se bala skupinskega upora nesrečnih kartic, ki jih vlačim s seboj, kamorkoli grem, sem po hitrem postopku šla po barvo za tekstil v tistem majhnem lončku znamke Dylon (na sliki), s katero sem že prej uspešno barvala in ki je prvenstveno namenjena izredno majhnim količinam blaga.
Čeprav sem se odpravila v nabavo ekspresno hitro, pa sem se po polžje lotila barvanja. V kopalnici me je namreč čakal zajeten kup svetlega perila, še en ogromen kup temnega perila in kar dva kupa tetra plenic, kuhinjskih krp in brisač. Da ne bo kdo mislil, da perem le enkrat mesečno, naj povem, da sta pri hiši dva otroka, od katerih eden vedno najde blato, kakce, bruhce, takšno in drugačno hrano ali pa se kar veselo posiplje s peskom, ki je skoraj vedno tudi v družbi s kanglico vode. To vsekakor obrazloži tista dva kupa cunj, a tudi za kupe plenic obstaja logična razlaga, vendar bi verjetno marsikoga minila želja po naslednjem obroku, če se spustim v slikovit opis njihovih dogodivščin. Kje sem že ostala? Ah, seveda … barvanje denarnice.
Tako sem naredila načrt, da najprej operem svetlo perilo, nato temnega, nato pobarvam denarnico in nazadnje dam prat plenice, kuhinjske krpe in brisače, ki bi pobrale morebitne ostanke barve v pralnem stroju. Kar se je dejansko zgodilo, je pa tole. Dala sem prat svetlo perilo. Naslednji dan sem dala prat temno perilo. Vmes se je zgodil vikend in v nedeljo zvečer sem panično v pralni stroj zbasala plenice, brisače in kuhinjske krpe, da bi ujela še poceni električni tok. Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da se je moj prvotni logistični načrt sfižil tisti trenutek, ko sem pritisnila na gumb za vklop na pralnem stroju. Ko sem se dva dni kasneje le spomnila na to nesrečno denarnico, sem se znašla pred dilemo – ali barvati danes ali spet počakati nekaj dni, da se mi nabere tisti kup plenic in brisač. Odločila sem se, da bo najbolje, če se kar danes razvedrim s tem ustvarjalnim opravilom in se energično lotila priprav na postopek.
Kot prvo sem nekje zadaj v omari shrambe poiskala ceneno sol, ki jo imam 'na strani' posebej za te namene (drugače naše želodčke solimo s piransko soljo) in jo odložila na pokrov školjke v kopalnici. Med vrati sem na hitro preletela navodilo, da sem preverila, če mi spomin še vedno dobro služi in naj bi se skupaj z barvo floknilo še 30 gramov soli. Vsa zadovoljna s svojim možganskim strojem se odpravim v kuhinjo po tehtnico in na poti do kopalnice razmišljam, ali bi dala barvo in sol v poseben lonček (v tistega, ki se ga uporablja za tekoči prašek) ali bi kar vse skupaj dala v pralni stroj in se pustila presenetiti. Lonček se je v preteklosti izkazal za učinkovitejšega, a tokrat se mi ga preprosto ni ljubilo iskati. Vržem na tehtnico eno plastično posodo, ki sem jo mimogrede pobrala na poti v kopalnico, odprem sol in jo začnem stresati v posodo, nakar iz nje pade žužek! Barvanje denarnice je bilo v trenutku pozabljeno! Ta projekt je bi takoj zamenjan s projektom »vrzi ven iz shrambe vsa odprta živila«. Lovljenje žužka pa je očitno imelo pomirjujoč učinek, saj sem imela vmes čas priti do sklepa, da je ta sol najverjetneje edina stvar, ki jo je žužek lahko napadel.
Žužek pohabljen, sol stehtana, na vrsti je bila denarnica. Temeljito sem jo namočila v vroči vodi, da je od nje curljalo in kapljalo. Malce sem se skremžila, ko sem se spomnila zadnjega odpiranja barve, kjer sem popackala cel umivalnik, sebe, tla in še pralni stroj, vendar sem tokrat nameravala slediti genialnemu načrtu. Posodico bom odpirala kar z rokami v bobnu pralnega stroja! Resda je notri temno kot v rogu, vendar je bilo praktično vseeno, če barvo raztresem, saj je bila to tako ali tako njena končna destinacija. Iz kopalniške omarice sem vzela pilico za nohte ter se lotila uničevanja aluminijastega pokrovčka. Prvi prah barve se je že pritihotapil ven iz posodice, kar sem vedela po tem, ko so se mi prsti že malo obarvali rdeče. Mimogrede, s temi barvami za tekstil je tako, da eno samo zrnce v kombinaciji s kapljico vode takoj reagira in obarva to kapljico v živo barvo. Končno v celoti odluščim pokrovček od posodice in ga previdno odstranim. To vse je bilo treba izvesti v "slow motion style". Posodico začnem previdno polagati na dno bobna, ko me premaga radovednost. Namesto proti bobnu jo začnem počasi vleči ven iz bobna, ker me je zanimalo, kakšne barve je prah v posodici. A ko je prišla notranjost posodice v moje vidno polje, sem nejeverno opazila, da je prazna.
Presenečeno sem pogledovala v boben in iskala (dobesedno iskala) prah misleč, da sem ga mogoče med odpiranjem že stresla notri. Šele z nekajkratnim pregledovanjem posodice in porivanjem glave v boben, pa večkratnim vmesnim preverjanjem aluminijastega pokrovčka, kot da bi bilo mogoče, da je celotna vsebina posodice slučajno na njem, sem počasi (in to res počasi) zgroženo dojela, da sem dala slaba dva evra za brezhibno zapečateno črno plastično posodico, ki je bila lepo zavita v celofan, a popolnoma prazna!
V misli pa se mi je prikradla le ena sama misel: nateg! Če ste bili do sedaj prepričani, da se po moji glavi podijo le krepostne misli, lahko vse pomirim, da sem tudi jaz le človek. Te barve pa ne kupim več, ne da bi je prej stehtala ali pa odprla pred prodajalko.
 |
| Revolucionarno! Nevidna barva za tekstil z zagotovljenim učinkom! Vaše oblačilo še opazilo ne bo, da ste jo uporabili. |
Usoda denarnice do nadaljnjega neznana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar