Darilo za bratca

Med najbolj stresne trenutke svojega življenja bi lahko štela nakupovanje z otrokoma. Pri starejšem smo nekako že prešli fazo dretja skozi celo trgovino, pri mlajšem pa smo še vedno z obema nogama v njej z dodatno popestritvijo tako imenovanega 'metanja po tleh'. Seveda nista vedno v elementu uveljavljanja svoje volje, a ker nikoli vnaprej ne vem, kako navihano bosta razpoložena, najraje kupujem v duetu z njunim očetom. Mož se ima tako priložnost rekreirati, ko teka po nakupovalnem centru za najmlajšim, ki se izpopolnjuje v tehniki '100 načinov, kako izginiti v trenutku', jaz pa lahko kolikor toliko mirno nakupujem, ko na vsakih nekaj sekund rečem le 'ne' starejšemu sinu.

Pred dnevi sem potrebovala belo in rdečo akrilno barvo za projekt, ki ga bom objavila v enem izmed svojih naslednjih blogov. Ko smo tako družno obiskali trgovino z ustvarjalnim programom, sem že pred vstopom v ta sveti hram moža izjemoma zadolžila za oba otroka. Želela sem kupiti barve po najhitrejšem možnem postopku preden bi me utegnil starejši sin prepričati v nakup nepotrebne reči in preden bi mlajšemu uspelo dodati novo stvar na seznam uničenih zadev. Po manj kot minuti iskanja primernega odtenka rdeče na stojalu z akrilnimi barvami do mene že priroma starejši sin s celim spiskom reči, ki jih po njegovem mnenju nujno potrebuje. Ko mi takšen spisek predstavi v trgovini z živili, preprosto rečem 'ne' brez dodatnega spraševanja. Včasih pa so reči, ki si jih želi tako nenavadne, da iz gole radovednosti vprašam: "Zakaj pa to potrebuješ?" Njegov odgovor me je tokrat popolnoma razorožil, še posebno, ko je na koncu pojasnila dodal "srčke, ker ga imam rad". Čisto vse stvari je namreč potreboval za bratčevo darilo za rojstni dan. Priznam, da me je res prijetno presenetil, sploh, ker je bil pripravljen vložiti svoj čas in trud v izdelavo tega darila. Tako smo iz trgovine namesto z barvami (ni bilo pravega odtenka) odšli z lesenim pladnjem, kristalčki v obliki srčkov in filcem za puhasto pošast. Želel je vzeti še škatlo, da bi mu izdelal torto, a sva se dogovorila, da jo bova naredila doma iz kartona.

Čeprav sva spekla še eno slastno čokoladno torto z veliko luknjicami na vrhu za vstavljanje dekoracije in svečk ter ustvarila puhasto pošast, se bom v tokratnem opisu omejila le na to, kako sva vdahnila življenje pladnju.

Sin je cel pladenj pobarval z rumeno akrilno barvo, medtem ko sem jaz posula rumene bleščice po njegovih stranicah. Pred tem sem premazala posamezno stranico z razredčenim lesnim lepilom. Ko so se bleščice na pladnju posušile, sem vse stranice še enkrat premazala z razredčenim lesnim lepilom, da sem preprečila njihovo odpadanje. Sin se je nato lotil lepljenja kristalov v obliki srčkov na dno pladnja, medtem ko sem jaz prevzela lepljenje tistih najbolj drobnih naokoli. Ideja je bila, da bi celo dno pladnja prekrila s kristali, da bi se izognila pretiranim neravninam in hkrati naredila neke vrste mozaik s srčki, a nama je žal zmanjkalo kristalčkov. Kljub vsemu sva bila zadovoljna z rezultatom.