Gremo že na morje?

Kovček je spakiral in ob crocsih čaka
pripravljen, da ga odnese s seboj na morje. :)

Med današnjim urejanjem birokratskih zadev me je pot z mojima kratkohlačnikoma zanesla čisto po naključju mimo trgovinice z ustvarjalnim programom. Po naključju pravim zato, ker smo prišli do urada in posledično mimo trgovinice na podlagi navodil prijaznega vratarja na sedežu ZZZS. Moje orientacijske sposobnosti so zelo slabe in se nisem pretirano ukvarjala z vprašanjem, kje bi lahko bilo "drugo križišče levo do konca in nato desno". Priznam pa, da bi mi bilo vse skupaj manj stresno, če bi rekel, da se urad nahaja poleg trgovinice z ustvarjalnim programom, saj bi znala priti do tja z zavezanimi očmi.

Otrokoma sem obljubila, da se bomo na poti nazaj ustavili v tej ustvarjalni Meki, če se bosta na uradu obnašala letom primerno. Ker sta uspela prepir oziroma puljenje okoli banane sredi pisarne izpeljati na otroško kultiviran način, smo se vseeno ustavili v trgovini. Mlajši sin se je takoj zacementiral pri nalepkah in se trudil spraviti svetleče kokoši s stojala, ko se je starejši sin mimo sprehodil s kartonastim kovčkom. V trenutku so bila piščeta pozabljena, saj je postalo očitno, da je naš ljubitelj nalepk našel idealno stvar, ki bo služila kot transportno sredstvo za njegove majhne igračke, ko bo šel na morje. 

Čeprav sta oba iz trgovine odkorakala vsak s svojim kovčkom, se je ustvarjalnega dela najbolj zavzeto lotil ravno naš najmlajši. Vmes je čebljal, kaj vse mora narediti, da bo kovček popolno okrašen. Seveda brez nalepk ni šlo. Nanj je nalepil ključek s srčkom, ki si ga je izpogajal danes zjutraj od svojega starejšega bratca, cel kup različnih nalepk, ki so poležavale v predalu, žabico, rožice iz filca in majhne kvadratne lističe.