Pirhi presenečenja iz lego kock

Z leti se vse bolj usmerjam od množično agresivnega potrošništva k bolj trajnostnemu načinu življenja. Prostorska omejenost me sili k racionalnejšim nakupom. Resnično najmanj dvakrat premislim, če nekaj res potrebujem ali gre mogoče za impulziven nakup, ker sem pod vplivom zunanjih sil oziroma nekih svojih razvad, notranjih podzavestnih vzgibov. Vseeno ta moja zavestna varovalka ne deluje vedno najbolje, saj se mi nenazadnje še vedno pogosto dogaja, da kupim nekaj, kar na koncu odstranim iz svojega doma (največkrat podarim naprej, spravim v klet ali redko prodam). Pri igračah me vsakič nekje v ozadju razuma kljuva, če bi mogoče kakšno le spravila za vnuke. Potem pa pomislim, koliko veselja bi lahko ta igrača ali družabna igra prinašala kopici drugih otrok, medtem ko bi se drugače na njej desetletja nabiral prah in to vse v upanju, da bo nekoč in nekdaj zanimiva tudi prihodnjim (zaenkrat še vedno popolnoma) hipotetičnim družinskim članom. Ko se spomnim igrač iz svojega otroštva in igrač današnjega časa, je razlika očitna kot noč in dan. Igrače sodobnega časa niso privlačne samo na pogled, ampak so tudi didaktične, poučne in predvsem bolj varne kot so bile včasih. Si ne upam niti pomisliti, koliko nevarnim (in danes nedovoljenim) kemikalijam smo bili otroci nekoč nevede izpostavljeni prek teh igrač. Tako je samoumeven pomislek o varnosti današnjih igrač v prihodnosti, če ne iz drugega pa vsaj z vidika biorazgradljivosti materialov. 

Če je le mogoče, se tako držim načela, da če nekaj ne uporabljaš vsaj eno leto, je čas za razmislek o umiku te stvari iz svojega doma. 

Obstaja pa ena igrača, ki je v našem domu hit že vsaj 18 let. To so lego kocke. Edina igrača, ki vztraja na seznamu otroških želja že desetletja. Gre za izredno praktično igračo, ki se jo lahko reciklira v popolnoma drugo vizijo od prvotne. Mislim, da mi sploh ni potrebno omenjati, kako zelo lahko te kocke ne samo spodbujajo otroško domišljijo, ampak urijo tudi konstrukcijske sposobnosti in razvijajo celo inženirsko žilico v nekaterih otrocih. Eden od najinih otrok se je celo izuril v lego programiranju. To je igrača, ki po mojem mnenju konkretno razgibava sive celice in otroke nauči razmišljati o svetu na praktičen način. Nauči jih iskanja rešitev v okviru razpoložljivega in izven sprejetih okvirov. Vsak od najinih treh otrok je našel svoje ustvarjalno izražanje skozi lego kocke. Zadnjih nekaj let imamo tudi družinski lego dogodek v začetku decembra, ko nabavimo božični set, ki ga nato vsi v družini sestavljamo. Na moje presenečenje so se fantje s svojimi idejami in lego elementi priključili tudi k mojemu velikonočnemu lego projektu - družabna igra "Hide and Seek" (Skrij in išči, op.p.). Ker sta dva od otrok med raziskovanjem te igralne plošče našla že vsa moja skrivališča, bom morala spremeniti koncept igre, ki sem ga imela najprej v mislih.

Moji osnovni modeli letošnjih pirhov iz lego kock

Sama sem v lego ustvarjanju čisti začetnik, zato sem iskreno povedano brez predhodnega načrta kar malo izgubljena. Po spletu sem iskala po dolgem in počez načrt za votlo velikonočno jajce, ki bi bilo konstrukcijsko enostavno in za izgradnjo katerega bi potrebovala le peščico kock, vendar nisem našla nič primernega. Ker nisem bila zadovoljna s tem, kar mi je bilo na voljo na spletu, sem se odpravila v otroško sobo, odprla omaro, kjer imamo spravljene škatle s kockami in presenetila samo sebe, ko sem v nekaj minutah sestavila svoje prvo votlo jajce, v katerega lahko skrijem čokoladen bonbonček, sporočilce ali namig. Po tem, ko sem jih sestavila kar nekaj in vmes izboljševala koncept, sem se odločila, da načrt delim s svetom. Ne vem, koliko ljudem pridejo prav objavljene stvari na tem blogu, a kljub temu, da je blog praktično "mrtev" že več let, ker ne dodajam novih vsebin, je statistika obiska še vedno visoka. Zaradi tega se mi ta objava vseeno zdi smiselna, pa četudi zgolj za enega ustvarjalca.

Lego pirh presenečenja (Model 2), ki ga je
sestavil sin, ko je prišel domov iz šole in
videl, kaj ustvarjam.

Lego pirh presenečenja (Model 3)

Ko barvasto lupino lego pirha olupiš, dobiš trdo kuhano jajce.

Načrt vseh petih pirhov je drugače na voljo na spletni strani Rebricable (to je direktna povezava do mojega MOC-a), če bi slučajno kdo želel stisniti kakšen všeček. Tam imate na voljo tudi več fotografij posameznih jajc. Kljub temu vam dajem na voljo tudi možnost direktnega prenosa pdf načrta na svoj računalnik prek spodnje povezave:

Velikonočna jajca presenečenja - Surprise Easter Eggs

Nadaljnja navodila niso potrebna, saj slike povedo več kot tisoč besed. Uživajte v lego pirhih presenečenja!

Kako pri nas lovimo velikonočnega zajčka

Čeprav sem bila vzgojena v krščanskem duhu praznovanja Velike noči, sem kot starš postala žrtev komercialne različice praznovanja Velike noči za ateiste, kjer se velikonočni praznik vrti tudi okoli zajčka. O tej majhni živalci sem začela razmišljati šele, ko sem povila svojega prvorojenca na en drug praznik – Božič. Zame je bil najlepše božično darilo, zanj pa je rojstni dan na ta dan pomenil razvrednotenje vseh njegovih prihodnjih rojstnih dni. Tisti, ki imajo rojstni dan na Božič in starši, ki imajo otroke rojene na ta dan, vedo, o čem pravzaprav govorim. Prvenstveno se v družini praznuje Božič, medtem ko je praznovanje rojstnega dne okoli tega datuma. Njegov rojstni dan, ki bi moral biti poseben dan namenjen samo njemu, izgubi vrednost, ker je Božič poseben dan tudi za večino preostalega sveta. Rojstnodnevno darilo se "izgubi" med kopico božičnih daril. Preizkušali smo več trikov, kako ločiti ta dva dogodka, od tega, da smo praznovali Božič en dan prej, če je slučajno 24. december padel na vikend, do tega, da smo rojstni dan praznovali nekaj dni kasneje. Vendar starejši kot je postajal, vse več bližnjih mu je čestitalo mimogrede na božičnem praznovanju. Ker smo se že zbrali skupaj na božični večerji ali kosilu, je bilo nekako odveč, da bi se dan kasneje dobili še enkrat na rojstnodnevnem praznovanju. Kljub vsemu sva se z možem resnično vsako leto trudila, da bi imel rojstni dan, ki ne bi bil del božičnega praznovanja (vsaj v najožjem družinskem krogu).

Kakšno vezo ima sedaj to z zajčkom, se verjetno sprašujete? Ker sem najprej mama in šele potem vse ostalo, sem želela dati svojemu prvorojencu čim več »posebnih« dni v letu na račun tega, ker ima rojstni dan na največji praznik v letu. V repertoar rednih letnih dogodkov je tako že zelo zgodaj bil uvrščen tudi lov na zajčka. Prva leta so bila polna letanja po stanovanju in travniku s pisano košarico v roki. Kasneje so bile vpeljane še družabne igre povezane z zajčki in korenčki. Nazadnje je bilo dodano še zbiranje zajčkovih žetonov, ki so si jih otroci prislužili z dobrimi deli. Pripravila sem seznam vseh »dobrih« del, ki so bila primerna za njihovo starost, jih številčno ovrednotila in njim samim prepustila, da si izberejo opravila, ki so jih bili pripravljeni izpeljati. 

Zajčkovi žetoni (3D print)

Žetone začnejo zbirati kakšen mesec pred Veliko nočjo, ki jih nato lahko porabijo na različne načine:      

1. pretvorijo v darilo v protivrednosti zbranih žetonov
2. porabijo za pridobitev posebnih kuponov*
3. pri licitaciji / zajčkovem monopolyju za sladkarije ali simbolna darilca**

     *Primeri posebnih kuponov: izlet po izbiri, filmski večer, kino vstopnica, eno uro dlje pokonci, poslušanje njihove glasbe v avtu, igranje družabne igre po izbiri, preživljanje časa z enim od staršev, sladica po izbiri, kosilo po njihovem okusu, McDonald's kupon, dodatnih 30min/1h na tablici, računalniku ali telefonu, "Mystery Box" (darilce presenečenja), t.i. Joker karta (da se izogne kazni za nezaželeno obnašanje; glej sliko spodaj), kupon za kosovne lego kocke (Bricklink), dodatnih 20 min branja pravljice, dan brez umivanja, kupon bianco na kakšno opravilo, da se mu lahko izogne, 10% višja žepnina v določenem mesecu ... Vsebina kupona je odvisna od tega, kaj imajo radi (npr. čas na mobilnih napravah) do tega, česar nimajo radi (npr. umivanje). Nekateri kuponi imajo omejitev vrednosti; npr. kupon za kocke v vrednosti 5 eur, ki ga porabijo pri nakupu kock s svojim denarjem in se s tem kuponom pokrije poštnina. Vsi pa imajo časovno omejitev in so vezani na šolske počitnice, imajo veljavnost do naslednje Velike noči ali konca leta, medtem ko so vrednostni kuponi razdeljeni enakomerno skozi vse leto, da slučajno ne bi komu prišlo na misel, da bi vse kupone unovčil naenkrat. Te kupone imajo zelo radi, zato so vsako leto del repertoarja. Da ne pozabijo, kdaj lahko kupone unovčijo, si jih prilepijo na koledar po mesecih. Ko obrnejo list na koledarju, takoj vidijo, kateri kuponi so jim še ostali. Najini otroci so na začetku imeli te kupone pospravljene na svoji pisalni mizi kar v steklenem kozarcu za vlaganje in so jih tako imeli ves čas pred očmi.

Joker karta
(narejena iz stare igralne karte, prevlečena z zlatimi lističi)

      **Primeri simbolnih darilc: zajčkove nogavice, šolske potrebščine (npr. svinčnik), obesek ali ovratni trak za ključe, posebni kuponi (zgoraj našteto), vsakdanje malenkosti, ki jih tako ali tako potrebujejo (npr. zmanjkalo je otroške zobne paste in se jo lahko vključi med simbolna darilca) ... 

Nakup oziroma menjava žetonov za kupone je potekala na različne načine. Sprva smo imeli kolo sreče in je otrok z žetoni plačal "vstopnino" za sodelovanje v posameznem krogu. Kupone je vsak dobil naključno, izmenjava kuponov med njimi je bila dovoljena. Eden izmed načinov je tudi, da je bil vsak kupon označen z vrednostjo potrebnih žetonov in si je otrok s svojimi žetoni kupil želeni kupon. Ta oblika se je izkazala za dobro izbiro pri mlajših otrocih, ki so tako vnaprej vedeli, čemu zbirajo zajčkove žetone in koliko jih morajo nabrati za nek kupon. Imeli smo tudi licitacijo kuponov, vendar tukaj obstaja velika verjetnost prepira. Bistvo tega je, da se otroci ob tem zabavajo. Ta igra je primerna za starejše otroke približno iste starosti. Dobro je tudi, da so vse zadeve, ki so del licitacije / monopolyja na ogled. V lanskem letu smo prvič igrali zajčkov monopoly, kjer je otrok lahko kupil kupon na posameznem polju, če je tja prišel. Bila je zabavna igra, a preveč odvisna od sreče. V vseh teh letih se je pri nas izkazalo za najboljšo izbiro zabave ravno kolo sreče. Sedaj obstajajo celo virtualne oblike kolesa sreče, vendar bolj priporočam tisto v fizični obliki, če je le možno, ker ima otrok občutek nadzora nad kazalcem, ki ga zavrti. 

Kaj pa letos?

Vse odkar je cena sladkarij, predvsem čokolad, začela leteti v nebo, se vse bolj nagibam k temu, da ekvivalent zneska, ki ga načeloma zapravimo za sladkarije, raje investiramo v pozornosti, od katerih je tudi kakšna praktična korist. Zato sem si letos zamislila vse skupaj malce drugače. Iz lego kock sem naredila številčno zajčjo družino – od velikih do majhnih. Imeli bodo eno samo nalogo; da se skrijejo na najbolj zakrite kotičke, kar jih je moč najti v našem stanovanju. Na zemljevidu za vsakega otroka posebej bodo zajčki označili svojo približno lokacijo in zemljevid nato razrezali na več delov. Dele razrezanega zemljevida bo otrok lahko »odkupil« z zajčjimi žetoni. Od tu naprej odločitev še ni sprejeta. Ena od možnosti je, da bi se za vsakim zajčkom skrivalo »darilce«.

Naša letošnja zajčja družina, ki se bo skrila in jo bo treba najti.

Ideja, s katero se poigravam, je tudi, da bi moral otrok najprej zbrati vse zajčke in šele potem bi »zasegel« svoje vnaprej pripravljeno darilo. Podobno varianto smo izpeljali lani pri babici in dedku, kjer so po travniku iskali 3D natisnjene ploščice barvnih jajčkov. Če se odločite za to plastično varianto, jih prej preštejte, da nato res vse tudi poiščete. Mi smo temno zeleno ploščico jajca iskali kot zmešani in je nikakor nismo mogli najti, kljub temu, da sem jih namenoma nastavljala na mesta, ki niso problematična. Po naključju smo jo našli šele več tednov kasneje točno tam, kjer smo večkrat pogledali. Zelena barva je lahko zelo zahrbtna barva med rastlinjem, ki je seveda tudi zelene barve. Zato priporočam živahne barve in strogo izogibanje zeleni, črni in rjavi barvi. Če namesto plastike izrežete jajca iz papirja in nato takšen jajc ostane skrit nekje med travo, to ne bo predstavljalo velikega problema, saj bo zob časa poskrbel za njegovo hitro reciklažo.

Barvne ploščice jajcev (3D print), ki smo jih namesto sladkarij poskrili
med travo, vrtne rože, ob drevesa ipd.

Ko je vsak nabral vse ploščice jajčk v svoji barvi, je za nagrado dobil majhno košarico sladkih dobrot. Prednost te variante je, da ni potrebno nabaviti velike količine sladkarij ali čokoladnih jajčk (precejšnji strošek, če je veliko otrok), saj jih nadomestimo z drugimi predmeti (lahko bi bili tudi iz papirja izrezani jajčki kot že prej omenjeno). Igra traja enako dolgo ali dlje, kar je bistvo vsega skupaj. Finančni vložek je lahko nižji in otroci bodo manj hiperaktivni, njihov spomin na dogodek bo neprecenljiv, a osebni angažma bi znal biti večji. Meni osebno so nasmejani in srečni obrazi mojih otrok na koncu odtehtali vse delo, ki sem ga vložila, da je bil ta dan zanje poseben tudi pri babici in dedku tako kot leta poprej, ko so iskali čokoladna jajčka.

Pri nas otroci komaj čakajo, da lahko začnejo zbirati zajčkove žetone in smo v velikonočnem vzdušju že nekaj tednov pred samim praznikom, ki načeloma traja največ tri dni. Se pa hkrati tudi zavedajo, da nihče ne praznuje velikonočni praznik na tak način kot mi. To je naša družinska tradicija. Pri tem želim povedati še, da ne vsiljujem našega načina praznovanja komurkoli, saj se zavedam, kako pomembna je krščanska tradicija v nekaterih družinah. Želim pa k tej odločitvi opogumiti vse tiste, ki ste mogoče kdaj razmišljali, da bi vpeljali kakšno svojo družinsko tradicijo, a se na koncu zanjo niste odločili, ker bi se preveč razlikovala od splošno družbeno sprejete.

Vam kaj od tega pride prav?

1. Povezave do vseh navodil za izdelavo zajcev iz lego kock za vse tiste, ki imate veliko kock doma in ste dobili navdih za ustvarjanje, pa četudi zgolj za velikonočno dekoracijo:

• 40523 Easter Rabbits Display
• 30668 Easter Bunny with Colourful Eggs
• 30550 Easter Bunny
• 40398 Easter Bunny
• 40271 Easter Bunny
• 40643 Jade Rabbit
• 40523 Easter Rabbits Display
• 30583 Easter Bunny
• 31133 White Rabbit
• 40575 Year of the Rabbit

2. Povezave do datotek za 3D print za vse tiste, ki imate tak printer doma in veste, kako se tej zadevi streže:

• 3D ploščice jajc
• žeton s simbolom zajca (na sliki je želva, zajec na spodnji strani)
• žeton s simbolom deteljice
• žeton s simbolom zajca s kitajskim pridihom (oranžne barve na moji sliki zgoraj; svojega sem malce predelala v Tinkercadu

3. PDF datoteke:

• Posebni kuponi za velikonočnega zajčka (primer)
• Žetoni (print) za velikonočnega zajčka

 

Božični poštni nabiralnik

Znani pregovor pravi, da čez sedem let vse prav pride. Toliko časa je namreč minilo od mojega zadnjega prispevka za ta blog. To ne pomeni, da ni bilo več ustvarjanja, le prioritete so bile druge. Od mojega zadnjega pisanja se je marsikaj spremenilo. Moja kratkohlačnika sta postala najstnika, v demokratični moči pa se jima je pridružil še eden. Trije otroci in vmes se zgodi še življenje - to lahko premeša karte, ki jih držimo v rokah. Seveda ta prispevek ne pomeni, da jih bo še več sledilo. Je pa število sedem takšno pravljično in pregovorno število, da ne omenjam ta predbožični čas, ki se nam približuje, zato sem se odločila, da naredim izjemo in si vzamem čas ne samo za ustvarjanje, ampak tudi arhiviranje (beri: fotkanje in pisanje).

Pred vami je poštni nabiralnik "Pisma Božičku". Ta poštni nabiralnik je nastal za potrebe vzdrževanja iluzije za najmlajšega sina, ki še vedno verjame, da Božiček s svojo posebno tehnološko opremo opreza za pridnimi otroki, jih zapisuje v svojo Zlato knjigo pridnih otrok in si zapomni vse tiste otroke, katerih obnašanje ne odobrava, da jih slučajno ne bi po pomoti obdaril. 

Drugorojenec je letos izvedel, da tisti "pravi" Božiček, ki prinese darila, sploh ne živi na Severnem polu, ampak kar v sosednji sobi. Spoznal je, da je na svetu pravzaprav ogromno Božičkov (že samo v našem domu sta dva), ki otrokom prinašajo darila in sejejo božični duh. Nad to informacijo ni bil pretirano navdušen, saj je kot ljubitelj Harry Potterja verjel v to božično čarovnijo oziroma da je naš svet dobesedno skrivnostno magičen, kar smo mu z nekaj besedami odvzeli. Pri svojih enajstih letih niti najmanj ni sumil, da Božiček mogoče ni resničen. Pravzaprav si na to sploh ni upal pomisliti, ko je njegov starejši brat izgubil ta Božičkov privilegij, ko je nehal verjeti vanj. Nič ni slabšega kot da ti starši potem kupijo božično darilo. Zakaj? Ker Božiček je vsemogočen z neomejenim virom finančnih sredstev in igrač. Najini otroci namreč za Božičkov seznam prihranijo tista res najdražja darila, ki si jih sami težko privoščijo ali pa bi morali neskončno dolgo varčevati za njih. Seveda se je zgodilo, da Božiček ni izpolnil tiste najdražje želje, ker so palčki stavkali ali se je zgodila poplava v božični tovarni ali pa se je Božiček socialno distanciral in je palčkom naročal stvari prek Zoom-a. Na Severnem polu žal nimajo optične povezave, ampak komunicirajo prek Božičkovega satelita, ki pa je prikrožil naokoli enkrat na vsakih 24 ur za borih nekaj minut. Tako je lahko hitro prišlo do napak v prenosu, če je bilo slabo vreme ali je mimo prilomastil polarni medved ter krožnik z anteno uporabil za posteljo. Božičku se je oprostilo vse in ni bilo tečnarjenja, če nečesa ni prinesel.

Najdražja želja na letošnjem seznamu je zagotovo Playstation 5. Tam je še od lanskega leta. Ironično je to želja najmlajšega, našega šestletnika. Če je slučajno kdo mislil, da sem zaradi ustvarjalnega duha in poduhovljenosti proti elektronskim napravam za otroke ... no, sedaj veste, da nisem. Ravno nekaj dni nazaj sem ugotovila, da je naš najmlajši otrok postal bolj vešč v uporabi tabličnega računalnika kot sem sama. V otroški sobi je pripravil filmsko sceno s Čustveno sovico (prinesel mu jo je Božiček), ki je šla na obisk k drugim čustvenim sovicam (nekateri zbirajo znamke in kovance, pri nas zbiramo čustvene sovice). To je storil iz serije fotografij sovice, ki se je premikala po sobi in nato iz teh fotografij naredil video posnetek. Pričakovala sem, da bo nekega dne presegel moje znanje na tem področju, si pa nisem mislila, da bo to tako kmalu. Sedaj sem pomirjena, ker vem, da imam vsaj enega otroka, ki mi bo lahko nastavil holografski mini računalnik, ko bom priletna gospa, ki je ostala nekaj desetletij zadaj. A zakaj Playstation 5? Nekje je videl reklamo za neko igrico, ki se jo lahko igra zgolj na PS5 in sedaj je to na seznamu. Ampak žal so okoliščine takšne, da se tudi letos PS5 zagotovo ne bo znašel pod našo smrekico, saj je v Sloveniji samo eden – tisti razstavljen, v stekleni vitrini, ki ga je videl v trgovini in tega bo dobil super priden otrok v Sloveniji. Tudi Božiček namreč ne more dobiti čipov, da bi palčki izdelali to napravo za povprečno pridne. Pojasnilo za odrasle, ki to berejo: izraz »priden« je seveda relativen. Nanaša se na družinske vrednote, ki jih želimo otroku privzgojiti in čisto slučajno je vezan tudi na prihodke staršev. Otroku, ki verjame v Božička, seveda tega ne moremo povedati na tak način, zato si izmišljamo zgodbice. 

Ker smo že zaključili prejšnji odstavek na odraslo noto, se vrnimo nazaj k poštnemu nabiralniku in bolj tehničnim zadevam oziroma k temu, zaradi česar sem sploh začela pisati ta prispevek. Božični poštni nabiralnik je izdelan iz filca. Nabavila sem ga v trgovini Svet metraže, belega z izrezano snežinko pa v trgovini Tedi. V Svetu metraže imajo na voljo pretežno le filc, ki je bolj kompakten oziroma tistega, ki drži obliko (obdrži tudi po pranju). V trgovini Tedi sem zadnjič opazila, da imajo tudi tistega mehkejšega, voljnega. Baje je slednjega letos težko dobiti, vsaj na metre. Sama imam na srečo tega še nekaj kosov doma od prejšnjih let, če bi ga slučajno potrebovala. 

Filc prodajajo tudi v trgovinah z ustvarjalnim materialom (npr. Pri levčku). Za poštni nabiralnik sem uporabila filc, ker drži obliko. Pred izdelavo sem po spletu pogledala, kakšni poštni nabiralniki obstajajo in se odločila za ta dizajn. Dimenzije nabiralnika so: 13 cm (dolžina) x 10,5 cm (globina) x 10,5 cm (višina). Izdelava kroja/načrta mi je vzela kakšnih 10 minut. Neke visoke znanosti pri tem ni. Opravka imaš s pravokotniki in krogom: dno (13 cm x 10,5 cm), prednja stranica (13 cm x 5 cm), stranski stranici s polkrogom (10,5 cm x 10,5 cm) in velik pravokotnik za pokrov (13 cm x 24 cm). Vse je delano dvojno, ker nisem imela na voljo najdebelejšega filca. V Svetu metraže so ga sicer imeli, ampak le temno sivega in črnega. Pokrov nabiralnika je ena plast iz debelejšega filca, druga plast pa iz tanjšega, da je bolj upogljivo. Vse skupaj sem lepila z vročim lepilom. Samo po robovih, ne celo plast. S škarjicami za nohte sem nato porezala stran posušeno lepilo, ki je šlo čez rob. Ko je poštni nabiralnik dobil svojo formo, sem se lotila okraševanja. 

V Tediju sem nabavila nekaj okrasnih trakov, katerih cena se mi je zdela razmeroma ugodna, nazadnje sem uporabila samo enega. Vse preostale stvari pa sem že imela doma: gumbi, perle, bel cof, rdeče-bela tanka vrvica. Če je le mogoče, delam s tistim, kar že imam doma. Isto priporočam vam, če bi se slučajno lotili takšnega projekta. 

Zadnjič sva z najmlajšim sinom iz papirja izrezala zelene trikotnike in iz njih naredila smreko, ki sva jo nalepila na steno. V Ikei sem že pred časom nabavila božične nalepke z gozdnimi živalmi. Na teh nalepkah je bilo nekaj bunkic za na smrekico, vendar premalo za najino orjaško smreko na steni. Zato sva se znašla in izrezovala kroge na preostalem prostoru, kjer ni bilo božičnih podob. Tako sva dobila modre bunkice z belimi pikami, rjave  in svetlo zelene bunkice. O tem govorim, ko pravim, da uporabi to, kar imaš na voljo. Na primer, cofek na kapi je lahko iz vate ali pa iz volne, polnila iz blazine ali naluknjane plišaste igrače, lahko bi bil iz zmečkanega papirja ali blaga, tudi filca. Gumbki so lahko iz mosgumija, fimo mase, kartona oblečenega v blago ali 3D napihljive barve. Če ni pri roki filca, je uporaben tudi karton, ki ga lahko pobarvaš ali pa polepiš s tanjšim papirjem (ostanki kolaž papirja, zavijalni papir) na zunanji strani. Podob Božička je na spletu neskončno veliko. Če nimaš potrpljenja za filigransko izrezovanje z majhnimi škarjicami, lahko podobico natisneš na domačem tiskalniku, izrežeš in prilepiš na želeno mesto. Sama vedno začnem z neko vizijo končnega izdelka, ki pa jo velikokrat prilagajam, ko vidim, da tega ali onega nimam, ker sem spregledala, da nekaj potrebujem ali sem to pozabila nabaviti. Kadar se mi to zgodi, je končni produkt ponavadi boljši od tiste prvotne ideje. Postane poseben, ker ima več »ustvarjalnih« elementov in manj tistih klasično »namenskih«.

V trgovini Tedi imajo na božičnem regalu prte iz filca z božičnimi motivi. 

Bel filc z izrezano snežinko, ki služi kot pokrov nabiralnika, je del tega prta. 

Pod njim je rdeč filc, ki sem ga sama prilepila naknadno.

Sprva sem nameravala okoli robov nabiralnika narediti še okrasni šiv, a sem si na koncu premislila, ker je to bilo časovno preveč potratno. Dan se je le začel prevešati v noč in obstajala je resna nevarnost, da zamudim zmenek z možem pred TV ekranom, kjer sva imela na sporedu ogled moralnih dilem nordijskega boga. Na vrhu, kjer je del pokrova lepljen in del ne, sem na mestu stika med lepljeno in nelepljeno plastjo, namestila vrvico, ki preprečuje, da bi kateri od otrok preveč odprl pokrov in ga po nesreči odlepil.

Pokrov nabiralnika se zapre z elastično vrvico, ki se jo povezne čez gumb.

Palica, na kateri stoji poštni nabiralnik, je narejena iz treh skupaj zlepljenih škatel, v katerih so bili nekoč pred ne tako davnimi časi vlažni razkuževalni robčki. Ovila sem jih z belo samolepilno folijo, ki sem jo slučajno imela doma. Naokoli sem diagonalno ovila rdeč svilen trak. Za ta koncept sem se odločila, ker sem imela doma te okrogle škatle, ki so bile kot nalašč za steber, hkrati pa sem lahko končno za nekaj uporabila tudi širok rdeč trak, ki se mi je že več let valjal po predalu. 

Sprva je obstajalo še dno iz trde kartonske tortne podlage zaradi stabilnosti. Steber in podlaga za torto sta bila skupaj zlepljena z vročim lepilom, a žal le za kratek čas. Vroče lepilo se ni obneslo dobro na zlato obarvani, gladki površini tortne podlage. Sicer bi lahko uporabila UHU Kraft lepilo, ki pa mi ga je žal zmanjkalo. Otroka sta potem po stanovanju prenašala poštni nabiralnik brez podlage in ga postavljala na različna mesta, odpirala in zapirala škatlo, pa je zadeva obstala v pokončnem položaju, zato se s podlago zaenkrat ne mislim več ukvarjati.

Vas še zanima, kakšno je navdušenje najinih otrok nad tem poštnim nabiralnikom? Notranjost pove vse. Je že pošteno napolnjena z zvitki. Božiček bo moral kmalu poslati svojega poštarja iz Severnega pola po vsa ta pisma, ki so vse prej kot to. Upam, da se vmes skriva tisto res pravo pravcato pismo ali risbica, ki ob prebiranju pogreje srce in nariše nasmešek na naš obraz. Pa da ne bo pomote, med navdušenci ni našega srednješolca. Če sem čisto iskrena, zaenkrat še opazil ni, da se po stanovanju sprehaja Božičkov poštni nabiralnik. 

Številni zvitki so od najmlajšega otroka, ki zmotno verjame, 

da je ta poštni nabiralnik direktna komunikacija 

z Božičkom - njegov osebni stroj za uresničevanje želja. 

Želja, ki jo daš vanj, se na božični dan magično materializira.

Tako veeeeeelik objem!

Naša voščilnica v dlaneh za prababico. 

Čeprav na trgu obstaja malo morje takšnih in drugačnih dih jemajočih voščilnic, jo mi še vedno najraje izdelamo sami. Naše ročno izdelane voščilnice so sicer že prava redkost, saj smo tudi mi, tako kot velika večina drugih, podlegli tehnološkemu trendu in voščila objavljamo prek mobilnih naprav ali na družabnih omrežjih. So pa mogoče ravno zaradi tega te ročno izdelane voščilnice tako posebne ... ker so tako redke. Če je le mogoče, se skušamo izogniti klišejskemu "vse najboljše" ali pa ga vsaj zapakiramo v nekaj posebnega, tako kot smo to storili pri tej voščilnici, ki smo jo pospremili še z enim velikim objemom.

Izdelava voščilnice v dlaneh

Otroka sta na debelejšem papirju obrisala svoji dlani, ki smo ju nato izrezali. S škarjicami z valovitim rezilom smo izrezali dva dolga trakova v beli in rdeči barvi ter ju zlepili skupaj.

 Iz mosgumija smo s škarjicami za nohte izrezali črke za napis "Vse najboljše". Oboroženi z osnovnim materialom smo se lotili še zadnjih korakov izdelave.
Starejši sin je na trak z barvicami napisal "Pošiljamo ti koš sladkih poljubčkov in en veeeeeeliiiiiik objem". Trak smo nato večkrat prepognili, da smo dobili harmonika efekt.

Sledilo je lepljenje traku na notranji strani obeh dlani in lepljenje črk iz mosgumija na prednjo, manjšo dlan. Za konec smo vse skupaj še zavezali z rdečim svilenim trakom, da se dlani nista po nepotrebnem odpirali in prehitro izdali svoje skrivnostno sporočilo in presenečenje.

"2 in 1" voščilnica

Med brskanjem po arhivskem disku, sem naletela na kar nekaj projektov, ki jih še nisem utegnila objaviti na blogu. To je eden izmed njih, ki je star že dobro leto. Gre za voščilnico namenjeno moji tašči za njen rojstni dan. Zaželela si je nov šivalni stroj, ker je starega načel zob časa, in smo se tako odločili, da s skupnimi močmi poskušamo uresničiti željo.

Kadar slavljenec izrazi željo po prispevkih monetarne narave, to največkrat pomeni, da bo naše darilo - kuverta. Nekateri se znajdejo tudi drugače, vendar mi, ki smo pristaši kuvert, le-te raje nekako ustvarjalno vključimo v "aranžma". To kuverto smo združili z voščilnico in risbico naših kratkohlačnikov, zato ji pravim "2 in 1" voščilnica. Nastala je razmeroma hitro, če sodim po času, ki ga porabim za ostale ustvarjalne dogodivščine.

Kako se lotimo njene izdelave? Za začetek vzamemo trši papir ustrezne barve in velikosti, ki bo služil za osnovo oziroma temelj, na katerem bomo gradili naprej. Od tu naprej mejo predstavlja le še naša domišljija, kar se nanaša tako na zgibanje oziroma pregib papirja kot samo okraševanje. Za okraševanje lahko uporabimo pester izbor materialov kot so različne vrste papirja, mosgumi, gumbi, perle, vrvice, kristalčki, filc, figurice iz lesa ali fimo mase ... Če nečesa nimamo, iz teh materialov to sami izdelamo.

Izdelovanje voščilnic je lahko zabavno tudi najmlajšim. Z otrokom se posvetujte o motivu voščilnice, nato mu dajte na voljo različen material, ki se bo navezoval na izbrano temo, lepilo in škarje ter svojo bližino, če bi vas v kakšni točki izdelovanja slučajno potreboval. Z njo lahko potem razveseli koga od svojih bližnjih.

Razbarvanje oblačil - test

SREDSTVA ZA RAZBARVANJE
V omari sem imela dve majici, ki sem ju le s težavo navlekla nase, ker mi nista ustrezali njuni barvi. Ne sprašujte, zakaj sem ju potem sploh kupila, ker nimam pravega odgovora. V trgovini sta se mi pač zdeli dobra izbira. Dolgo časa sta bolj poležavali na polici kot ne, dokler nisem prišla na idejo, da bi ju razbarvala. Sprva sem to nameravala storiti z varekino, a so me opozorila tistih, ki so to že počeli, odvrnila od te ideje. Potem pa sem zasledila na enem blogu, da je razbarvanje mogoče doseči tudi s t. i. sredstvi oziroma praški za razbarvanje. Ker niso ravno imeli tistega, ki sem ga iskala, sem zato v Müllerju (tam je bilo najugodneje) vzela tista dva, ki so ju imeli na voljo. Obe znamki sta prikazani na zgornji sliki in med njima ni razlike, če ju ocenjujemo po učinkovitosti. Se pa razlikujeta po:
- količini, kjer je K2r ugodnejši, saj dobiš več za isto ceno;
- vonju, pri čemer zasede zmagovalno mesto Dr. Beckmann (K2r občutno bolj smrdi od svojega konkurenta in oblačilo potrebuje vsaj 3 pranja, da se spere neprijeten vonj iz oblačila).

POSTOPEK RAZBARVANJA
Obe sredstvi lahko uporabiš za razbarvanje v pralnem stroju ali z ročnim pranjem. Ker je šlo le za dva kosa oblačil, sem se odločila, da poskusim z ročnim pranjem. Spoznajmo torej naši dve srečnici, ki bosta deležni posebnega tretmaja. Spodaj na levi imamo temno modrozeleno majico in na desni strani majico v temni ciklamen barvi (na fotografiji je žal videti kot bordo barva). Kakšna so  moja (nerealna) pričakovanja? Barvi sta preveč intenzivni za moj okus in bi mi bolj ustrezali v pastelnih odtenkih.

V plastičen škaf sem nalila vrelo vodo in vsula notri sredstvo za razbarvanje v skladu z navodili na embalaži. S plastično kuhalnico sem mešala toliko časa, dokler se ni vso sredstvo raztopilo. Če ne mešate, se delci sredstva sprimejo skupaj in postanejo trši (kot kosi apnenca v kuhalniku), posledično traja dlje časa, da se raztopijo. Najbolje je, da mešate že kar med samim stresanjem sredstva v vodo. Vprašajte profesionalca, jaz to že vem. Prej sem omenila, da sem uporabila vrelo vodo. Poskusila sem tudi z vodo segreto na dobrih 30°C, vendar je potrebno oblačilo potem pustiti občutno dlje v vodi, da pride do efekta razbarvanosti. Če uporabite vrelo vodo, pa je oblačilo razbarvano v nekaj sekundah - dobesedno - 1, 2, 3. Seveda to počnete na lastno odgovornost. Moje majice so bile iz navadnega bombaža in sem vedela, da bodo nekajsekundni krop preživele. Če ste v dvomih glede temperature vode, potem raje to počnite v 30°C.











ČESA SREDSTVO NE BO RAZBARVALO
Ob tem naj omenim še eno zanimivost. To sredstvo razbarva le naravne materiale, ne pa tudi sintetične. Sukanci so največkrat sintetični, saj se bombažni zelo radi krčijo, še posebej v sušilcu. To pomeni, da sukanec potegne skupaj, vaše oblačilo pa se po dolžini sukanca naguba. Pri projektu razbarvanja to pomeni, da bo barva sukanca ostala nespremenjena. Sredstvo za razbarvanje tudi ne bo učinkovalo na trdovratne madeže, ki jih niste spravili ven s konvencionalnimi praški. Na moji modrozeleni majici je bil madež, ki je krasil majico tudi po razbarvanju. Imam še eno priporočilo, in sicer, da oblačilo med postopkom razbarvanja mešate s kuhalnico, saj s tem preprečite barvne madeže oziroma neenakomerno razbarvanost. Če se vam madeži kljub vsemu le pojavijo, preprosto oblačilo še enkrat potunkajte v vrelo vodo s sredstvom za razbarvanje in oblačilo dobi enakomeren odtenek, vendar svetlejšega od prej.

BARVNI REZULTAT NA OBLAČILU PO RAZBARVANJU
Oglejmo si sedaj, kaj sem "skuhala". Na levi imamo majico, ki je bila prej v temni ciklamen barvi. Po postopku razbarvanja je majica postala ne posebno privlačne rjave barve, vendar mi je na splošno všeč, ker se barva majice nekako ujema z barvo sukanca in gumbi. Vsekakor pa je to daleč od pastelnega rdečega ali roza odtenka, ki sem ga pričakovala. V tem pogledu ni razočarala temna modrozelena majica, ki je po razbarvanju dejansko ujela pastelen odtenek, ki sem ga pričakovala.

Radovednost me je gnala, da sem se ponovno odpravila do omare in ven potegnila še tri majice in srajco, ki mi niso bili pretirano všeč, vse z namenom, da vidim, kakšne barvne učinke bodo imeli. Spodnja slika prikazuje tri majice, ki so imele prvotne barve v bordo rdeči, temni ciklamen barvi ter s črtami v ciklamen barvi. Najbolj zanimiva je primerjava barvnega efekta med majico, ki je bila prvotno v temni ciklamen barvi in majico s črtami v ciklamen barvi. Medtem ko je ena postala svetlo rjava, je druga postala pastelno oranžna (peach po angleško). Vsekakor bi bila ta majica zmagovalka po mojem okusu, če ne bi vsega skupaj pokvaril neobarvan sukanec.

Namenoma sem izbrala še kos oblačila s temno modrimi črtami, ker me je zanimalo, v katero barvo se bodo črte spremenile, ko bodo podvržene postopku razbarvanja. Kot lahko vidimo s spodnje slike je sukanec ostal v originalni temno modri barvi, zanimivo pa so črte postale ... spet RJAVE. Resda so v drugačnem odtenku kot tisti pri zgornjih majicah, a kljub vsemu še vedno v rjavem spektru. Nad tem rezultatom sem bila tako zelo presenečena, da sem šla še enkrat do omare in ven potegnila eno staro lila spodnjo majico ter jo podvrgla preobrazbi v pričakovanju še enega rjavega odtenka. Končnega rezultata te majice ne objavljam, vendar lahko povem, da je postala majica svetlo modra.

UČINEK SREDSTVA NA ZABARVANEM KOSU OBLAČILA

Dodaj napis

Zastavlja se tudi vprašanje, koliko "škode" naredi to sredstvo, če želite razbarvati perilo, ki je postalo roza zaradi rdeče majice ali nogavice, ki se je pritihotapila v vaš boben. Ali odstrani le roza barvo ali tudi prvotno barvo oblačila? V ta namen prilagam rezultat barvanja sinove majice, kjer sem želela razbarvati sredinski predel majice, ki je bil prvotno bel, po več pranjih s temnimi oblačili pa je postal siv.
(slika desno)

Na sliki levo lahko vidimo rezultat. Spremenjena je celotna barvna shema majice. Temno rjavi rokavi, temno rdeč ovratnik in spodnji rob majice kot tudi sredinski napis "hard work" so po razbarvanju postali svetlo rjavi oziroma oranžni. Sredinski del majice, ki bi moral postati bel, pa je dejansko postal bel z rumenim podtonom.







ZAKLJUČEK
Torej, da povzamem in zaključim. Teh sredstev za razbarvanje vsekakor ne bi uporabljala za zbijanje intenzitete originalnim barvam, ker očitno kemično reagirajo s prvotno barvo in jo na ta način spremenijo. Zaradi tega se lahko zgodi, da dobite oblačilo v barvi, ki vam bo še manj všeč kot tisto prej. Četudi vam uspe dobiti barvo, ki vam je všeč, je potrebno pomisliti na okrasne šive, t. j. sukance, ki barve ne bodo spremenili in morebiti dobljena barva ne bo združljiva z barvo sukanca.
Zelo previdno pa bi jih tudi uporabljala za razbarvanje oblačila, ki se je obarvalo po zaslugi barvnega škrata, ki se je nevidno pritihotapil v naš pralni stroj. Vsekakor bi morali resno jemati navodilo na embalaži, kjer piše, da je treba sredstvo najprej preizkusiti na majhnem in nevidnem delu oblačila. Seveda je v tem primeru veliko večji izziv najti primeren delček oblačila za testiranje kot pa razbarvanje samo.

Culica za na plažo

Moja otroka obožujeta morje. Pravzaprav obožujeta pesek ob morju. Verjetno tudi nista edina, ki z velikim pričakovanjem maširata s kanglico in lopatko proti plaži. Vsaj tako je bilo pri nas ob prvem srečanju z morskimi radostmi. Na naslednjega sta odnesla malce več lopatk, še nekaj lončkov, nista pozabila na bagra in seveda ladje, ki bodo plule v njunem slanem umetnem jezerčku. Zanju je plaža en ogromen peskovnik, kjer je dovolj prostora za dva, hkrati pa mami ne tečnari zaradi količine vode, ki jo polivata naokoli.

Sprva smo vse te gradbene pripomočke vlačili s seboj v veliki nakupovalni vreči za večkratno uporabo. Ko smo začeli v tej vreči domov nositi še kamne, pesek, žuželke in vodo, ki se je stekala z mokrih igrač, sem se odločila, da jih bomo letos spravili v bolj zračno vrečo. Tako je nastala naša culica za na plažo.

Izrežemo kos v velikosti, ki jo potrebujemo (odvisno od
števila igrač). Na vrhu naredimo dovolj velik rob, da
lahko vstavimo trak. Tkanino prepognemo in naredimo
en šiv spodaj in ob strani. Naša vrečka je končana.

Za material sem uporabila tkanino (mogoče to niti ni tkanina) namenjeno izdelavi komarnika. Nekaj let nazaj smo jo nabavili, da bi se ubranili os in komarjev, a smo potem ugotovili, da naša okna ne omogočajo njene namestitve, zato je čakala na tisti čas čez sedem let, ko vse pride prav. Namenoma sem izbrala ta material, ker ima luknje, da bi se mokre igrače prej posušile in voda neovirano odtekala z igrač.

Fazi okraševanja se lahko priključijo celo naši kratkohlačniki. Mojih dveh še prositi ni bilo treba, ker sta se kar vsilila zraven. Iz mosgumija smo izrezali ribice različnih barv in velikosti. Vrečo smo nataknili na naslonjač stola in ribice prilepili z vročim lepilom. Pazimo, da zraven ne prilepimo še naslonjač stola. Ko so bile vse ribice na vrečki, smo jim dodali še oči.

V culico sta kratkohlačnika spravila raznolik asortiman pripomočkov, ki sta jih že tudi uspešno odvlekla na plažo ... najmlajši celo dobesedno in tako pridelal dve malce večji luknji v vreči. Zato opozorilo vsem, ki si bodo tudi sami izdelali takšno vrečko, naj je ne vlečejo po tleh!