Znani pregovor pravi, da čez sedem let vse prav pride. Toliko časa je namreč minilo od mojega zadnjega prispevka za ta blog. To ne pomeni, da ni bilo več ustvarjanja, le prioritete so bile druge. Od mojega zadnjega pisanja se je marsikaj spremenilo. Moja kratkohlačnika sta postala najstnika, v demokratični moči pa se jima je pridružil še eden. Trije otroci in vmes se zgodi še življenje - to lahko premeša karte, ki jih držimo v rokah. Seveda ta prispevek ne pomeni, da jih bo še več sledilo. Je pa število sedem takšno pravljično in pregovorno število, da ne omenjam ta predbožični čas, ki se nam približuje, zato sem se odločila, da naredim izjemo in si vzamem čas ne samo za ustvarjanje, ampak tudi arhiviranje (beri: fotkanje in pisanje).
Pred vami je poštni nabiralnik "Pisma Božičku". Ta poštni nabiralnik je nastal za potrebe vzdrževanja
iluzije za najmlajšega sina, ki še vedno verjame, da Božiček s svojo posebno
tehnološko opremo opreza za pridnimi otroki, jih zapisuje v svojo Zlato
knjigo pridnih otrok in si zapomni vse tiste otroke, katerih obnašanje ne
odobrava, da jih slučajno ne bi po pomoti obdaril.
Drugorojenec je letos
izvedel, da tisti "pravi" Božiček, ki prinese darila, sploh ne živi na Severnem polu, ampak kar v sosednji sobi. Spoznal je, da je na svetu pravzaprav ogromno Božičkov (že samo v našem domu sta dva), ki otrokom prinašajo darila
in sejejo božični duh. Nad to informacijo ni bil pretirano navdušen, saj je kot ljubitelj Harry Potterja verjel v to božično čarovnijo oziroma da je naš svet dobesedno skrivnostno magičen, kar smo mu z nekaj besedami odvzeli. Pri svojih enajstih letih niti najmanj ni sumil, da Božiček mogoče ni resničen. Pravzaprav si na to sploh ni upal pomisliti, ko je njegov starejši brat izgubil ta Božičkov privilegij, ko je nehal verjeti vanj. Nič ni slabšega kot da ti starši potem kupijo božično darilo. Zakaj? Ker Božiček je vsemogočen z neomejenim virom finančnih sredstev in igrač. Najini otroci namreč
za Božičkov seznam prihranijo tista res najdražja darila, ki si jih sami težko
privoščijo ali pa bi morali neskončno dolgo varčevati za njih. Seveda se je
zgodilo, da Božiček ni izpolnil tiste najdražje želje, ker so palčki stavkali
ali se je zgodila poplava v božični tovarni ali pa se je Božiček
socialno distanciral in je palčkom naročal stvari prek Zoom-a. Na Severnem polu
žal nimajo optične povezave, ampak komunicirajo prek Božičkovega satelita, ki
pa je prikrožil naokoli enkrat na vsakih 24 ur za borih nekaj minut. Tako je
lahko hitro prišlo do napak v prenosu, če je bilo slabo vreme ali je mimo
prilomastil polarni medved ter krožnik z anteno uporabil za posteljo. Božičku se je oprostilo vse in ni bilo tečnarjenja, če nečesa ni prinesel.
Najdražja želja na letošnjem seznamu je zagotovo Playstation 5. Tam je še od lanskega leta. Ironično
je to želja najmlajšega, našega šestletnika. Če je slučajno kdo mislil, da sem zaradi ustvarjalnega duha in poduhovljenosti proti elektronskim napravam za otroke ... no, sedaj veste, da nisem. Ravno nekaj dni nazaj sem ugotovila, da je naš najmlajši otrok postal bolj vešč v uporabi tabličnega računalnika kot sem sama. V otroški sobi je pripravil filmsko sceno s Čustveno sovico (prinesel mu jo je Božiček), ki je šla na obisk k drugim čustvenim sovicam (nekateri zbirajo znamke in kovance, pri nas zbiramo čustvene sovice). To je storil iz serije fotografij sovice, ki se je premikala po sobi in nato iz teh fotografij naredil video posnetek. Pričakovala sem, da bo nekega dne presegel moje znanje na tem področju, si pa nisem mislila, da bo to tako kmalu. Sedaj sem pomirjena, ker vem, da imam vsaj enega otroka, ki mi bo lahko nastavil holografski mini računalnik, ko bom priletna gospa, ki je ostala nekaj desetletij zadaj. A zakaj Playstation 5? Nekje je videl reklamo za neko igrico, ki
se jo lahko igra zgolj na PS5 in sedaj je to na seznamu. Ampak žal so okoliščine takšne, da se tudi letos PS5 zagotovo ne bo znašel
pod našo smrekico, saj je v Sloveniji samo eden – tisti razstavljen, v stekleni vitrini, ki ga je
videl v trgovini in tega bo dobil super priden otrok v Sloveniji. Tudi Božiček namreč
ne more dobiti čipov, da bi palčki izdelali to napravo za povprečno pridne. Pojasnilo za odrasle, ki to berejo: izraz »priden«
je seveda relativen. Nanaša se na družinske vrednote, ki jih želimo otroku
privzgojiti in čisto slučajno je vezan tudi na prihodke staršev. Otroku, ki verjame v Božička, seveda tega ne moremo povedati na tak način, zato si izmišljamo zgodbice.
Ker smo že zaključili prejšnji odstavek na odraslo noto, se vrnimo nazaj k poštnemu nabiralniku in bolj tehničnim zadevam oziroma k temu, zaradi česar sem sploh začela pisati ta prispevek. Božični poštni nabiralnik je izdelan iz
filca. Nabavila sem ga v trgovini Svet metraže, belega z izrezano snežinko pa v trgovini Tedi. V Svetu metraže
imajo na voljo pretežno le filc, ki je bolj kompakten oziroma tistega, ki drži obliko (obdrži tudi po pranju). V trgovini Tedi sem zadnjič opazila, da imajo tudi
tistega mehkejšega, voljnega. Baje je slednjega letos težko dobiti, vsaj na metre. Sama imam na
srečo tega še nekaj kosov doma od prejšnjih let, če bi ga slučajno potrebovala.
Filc prodajajo tudi v trgovinah z
ustvarjalnim materialom (npr. Pri levčku). Za poštni nabiralnik sem uporabila filc, ker drži obliko. Pred izdelavo sem po spletu pogledala,
kakšni poštni nabiralniki obstajajo in se odločila za ta dizajn. Dimenzije nabiralnika so: 13 cm (dolžina) x 10,5 cm (globina) x 10,5 cm (višina). Izdelava kroja/načrta mi je vzela kakšnih 10 minut. Neke visoke znanosti pri tem ni. Opravka imaš s pravokotniki in krogom: dno (13 cm x 10,5 cm), prednja stranica (13 cm x 5 cm), stranski stranici s polkrogom (10,5 cm x 10,5 cm) in velik pravokotnik za pokrov (13 cm x 24 cm). Vse je delano dvojno, ker nisem imela na voljo
najdebelejšega filca. V Svetu metraže so ga sicer imeli, ampak le temno sivega
in črnega. Pokrov nabiralnika je ena plast iz debelejšega filca, druga plast pa
iz tanjšega, da je bolj upogljivo. Vse skupaj sem lepila z vročim lepilom. Samo po robovih, ne celo plast. S škarjicami
za nohte sem nato porezala stran posušeno lepilo, ki je šlo čez rob. Ko je poštni
nabiralnik dobil svojo formo, sem se lotila okraševanja.
V Tediju sem nabavila nekaj okrasnih trakov, katerih cena se mi je zdela razmeroma ugodna, nazadnje sem uporabila samo enega. Vse preostale
stvari pa sem že imela doma: gumbi, perle, bel cof, rdeče-bela tanka vrvica. Če je le
mogoče, delam s tistim, kar že imam doma. Isto priporočam vam, če bi se
slučajno lotili takšnega projekta.
Zadnjič sva z najmlajšim sinom iz papirja
izrezala zelene trikotnike in iz njih naredila smreko, ki sva jo nalepila na
steno. V Ikei sem že pred časom nabavila božične nalepke z gozdnimi živalmi. Na
teh nalepkah je bilo nekaj bunkic za na smrekico, vendar premalo za najino
orjaško smreko na steni. Zato sva se znašla in izrezovala kroge na preostalem
prostoru, kjer ni bilo božičnih podob. Tako sva dobila modre bunkice z belimi
pikami, rjave in svetlo zelene bunkice. O
tem govorim, ko pravim, da uporabi to, kar imaš na voljo. Na primer, cofek na kapi je
lahko iz vate ali pa iz volne, polnila iz blazine ali naluknjane plišaste
igrače, lahko bi bil iz zmečkanega papirja ali blaga, tudi filca. Gumbki so
lahko iz mosgumija, fimo mase, kartona oblečenega v blago ali 3D napihljive barve. Če ni pri roki filca, je uporaben tudi karton,
ki ga lahko pobarvaš ali pa polepiš s tanjšim papirjem (ostanki kolaž papirja, zavijalni
papir) na zunanji strani. Podob Božička je na spletu neskončno veliko. Če nimaš
potrpljenja za filigransko izrezovanje z majhnimi škarjicami, lahko podobico
natisneš na domačem tiskalniku, izrežeš in prilepiš na želeno mesto. Sama vedno
začnem z neko vizijo končnega izdelka, ki pa jo velikokrat prilagajam, ko
vidim, da tega ali onega nimam, ker sem spregledala, da nekaj potrebujem ali sem
to pozabila nabaviti. Kadar se mi to zgodi, je končni produkt ponavadi boljši
od tiste prvotne ideje. Postane poseben, ker ima več »ustvarjalnih« elementov
in manj tistih klasično »namenskih«.
V trgovini Tedi imajo na božičnem regalu prte iz filca z božičnimi motivi.
Bel filc z izrezano snežinko, ki služi kot pokrov nabiralnika, je del tega prta.
Pod njim je rdeč filc, ki sem ga sama prilepila naknadno.
Sprva sem nameravala okoli robov nabiralnika narediti še
okrasni šiv, a sem si na koncu premislila, ker je to bilo časovno preveč potratno. Dan se je le začel prevešati v noč in obstajala je resna nevarnost, da zamudim zmenek z možem pred TV ekranom, kjer sva imela na sporedu ogled moralnih dilem nordijskega boga. Na vrhu, kjer je del pokrova lepljen in del ne, sem na mestu
stika med lepljeno in nelepljeno plastjo, namestila vrvico, ki preprečuje, da
bi kateri od otrok preveč odprl pokrov in ga po nesreči odlepil.
Pokrov nabiralnika se zapre z elastično vrvico, ki se jo povezne čez gumb.
Palica, na kateri stoji poštni nabiralnik, je narejena iz treh skupaj
zlepljenih škatel, v katerih so bili nekoč pred ne tako davnimi časi vlažni
razkuževalni robčki. Ovila sem jih z belo samolepilno folijo, ki sem jo slučajno imela doma. Naokoli sem diagonalno ovila rdeč svilen trak. Za ta
koncept sem se odločila, ker sem imela doma te okrogle škatle, ki so bile kot
nalašč za steber, hkrati pa sem lahko končno za nekaj uporabila tudi širok rdeč trak, ki se mi je že več let valjal po predalu.
Sprva je obstajalo še dno iz trde kartonske tortne podlage zaradi stabilnosti. Steber in podlaga za torto sta bila skupaj zlepljena z vročim lepilom, a žal le za kratek čas. Vroče lepilo se ni obneslo dobro na zlato obarvani, gladki površini tortne podlage. Sicer bi lahko uporabila UHU Kraft lepilo, ki pa mi ga je žal zmanjkalo. Otroka sta potem po stanovanju prenašala poštni nabiralnik brez podlage in ga postavljala na različna mesta, odpirala in zapirala škatlo, pa je zadeva obstala v pokončnem položaju, zato se s podlago zaenkrat ne mislim več ukvarjati.
Vas še zanima, kakšno je navdušenje najinih otrok nad tem poštnim nabiralnikom? Notranjost pove vse. Je že pošteno napolnjena z zvitki. Božiček bo moral kmalu poslati svojega poštarja iz Severnega pola po vsa ta pisma, ki so vse prej kot to. Upam, da se vmes skriva tisto res pravo pravcato pismo ali risbica, ki ob prebiranju pogreje srce in nariše nasmešek na naš obraz. Pa da ne bo pomote, med navdušenci ni našega srednješolca. Če sem čisto iskrena, zaenkrat še opazil ni, da se po stanovanju sprehaja Božičkov poštni nabiralnik.
Številni zvitki so od najmlajšega otroka, ki zmotno verjame,
da je ta poštni nabiralnik direktna komunikacija
z Božičkom - njegov osebni stroj za uresničevanje želja.
Želja, ki jo daš vanj, se na božični dan magično materializira.
