Darilna škatla za želejčke

Bonboniera. Lepa škatla, v njej pa bonboni - drobna slaščica iz sladkorja in dodatkov. Bonboni so lahko čokoladni, mlečni, mentolni, kisli itd., vendar med njimi obstaja ena bistvena razlika. Čokoladne bonbone je mogoče dobiti lepo oblečene v tisoč in eni darilni škatli, ostale bonbone pa ... če sem popolnoma iskrena, še nisem videla svečano oblečenih drugih bonbonov, kar pa seveda ne pomeni, da takšni aranžmaji ne obstajajo. Če kupuješ bonbone le za svoje zadovoljstvo, potem je najverjetneje res vseeno, kje se nahajajo, v lepi škatli ali navadni vrečki potiskani z malim morjem podatkov. Se pa lahko znajdemo v zagati, ko bi radi s takšno dobroto razveselili svojega najbližjega. Še vedno lahko uberemo lažjo pot in nabavimo stekleno skodelico, vanjo stresemo bonbončke, lepo zavijemo in podarimo. Lahko pa se lotite izdelovanja lastne darilne škatle.

Ko pravim, da lahko darilno škatlo izdelate sami, sem imela v mislih, da poiščete že obstoječo prazno škatlo bonboniere in jo podvržete svojim ustvarjalnim rokicam. Moja škatla za želejčke je v obliki srca. V nadaljevanju sledi opis za izdelavo darilne škatle, kakršna je prikazana na zgornji sliki.

Na notranjo stran zgornjega pokrova z navadnim svinčnikom narišete okno bodisi pravilne ali nepravilne oblike.

Z olfa nožem nato izrežete odprtine na mestih, kjer naj bi okno imelo steklo in obrežete samo okno spodaj in zgoraj ter na sredini (ne ob straneh!). Tole sem malce nerodno napisala, vendar vam bo z naslednje slike vse jasno.

Ko ste izrezali okna, naredite pregib ob straneh. Pri tem si pomagajte z ravnilom na zunanji strani zgornjega pokrova, da bo pregib raven.

S škatle previdno odstranite vse nalepke ter jo prebarvajte z akrilno barvo. Ob straneh je bil potreben dvojni premaz, da sem prekrila prvotne motive.

Po dnu škatle in vrhu pokrova posujemo zlate bleščice. Pred tem škatlo zgoraj in spodaj premažemo z vodoodpornim Mekol lepilom. Počakamo kakšno uro, da se lepilo zagotovo posuši in bleščice sprimejo na škatlo. Škatlo potresemo, da odstranimo odvečne bleščice in jo še enkrat premažemo z Mekol lepilom. Lepilo lahko malce razredčite z vodo, ker bo bolj mazljivo in se bo hitreje sušilo. Ko z bleščicami končamo (pri tem mislim, da se posuši tudi zadnji premaz), premažemo s tem lepilom še stranice škatle, tako spodnjega kot zgornjega dela. Zaradi tega premaza bo stranica dobila svetleč sijaj, stranica na spodnjem delu škatle pa bo odpornejša na večkratno dvigovanje in spuščanje pokrova.

Okvir okna naredite iz filca. Za ročaj okna lahko uporabite gumb. Gumb prišijte preden prilepite filc na okvir okna. Za lepljenje uporabite lepilo za tekstil.

Okvir okna je narejen iz trakov filca, ker je rezanje in lepljenje s trakovi lažje, hkrati pa se izognemo ostankom pri izrezu filca.

Tole so moje rožice za vazo na okenski polici ravnokar izdelanega okna. Z veseljem bi vam povedala, kaj natanko te kroglice so, pa žal nimam pojma. Suha dekoracija, ki sem jo napičila na zobotrebec, spodaj pa okrasila z izrezi rožic iz tekstila (te lahko nabavite v trgovinicah z ustvarjalnim materialom).

Na sprehodu sem našla košček tega lubja, ki ga vidite na sliki. Premazala sem ga z lesnim lepilom (Mekol), da sem zlepila trske in ga nato poljubno ovila z zlato žico. Potem pa sem z zadnje strani vdela zobotrebec z rožico.

Da takšno zadevo fiksno prilepite na škatlo, potrebujete dovolj dolgo palčko. Kot je razvidno s slike lahko uporabite kar sladoledno palčko. Najprej palčko z lesnim lepilom prilepite na košček lubja, ki služi za vazo. Ko se lepilo tam kolikor toliko posuši (dan kasneje), pa preostali del palčke prilepite še na škatlo.

Ta korak lahko tudi preskočite. Gre za zabojček, ki ga drugače naredite iz malce tršega papirja. Dimenzije prilagodite vsebini, ki jo boste dali v zabojček. Rob tega zabojčka mora biti malenkost nižji kot rob škatle bonboniere. Zabojček lahko okrasite z darilnim trakom.

Ko končate, zabojček prilepite z lesnim lepilom (Mekol) v notranjost darilne škatle.

Za te moje želejčke sem naredila svojo darilno vrečko iz prosojnega celofana. Če jih ne bi dala v vrečko, bi morala prilepiti prosojni celofan na odprtino za okna, saj bi mi drugače želejčki popadali skozi luknjo okna naravnost ven iz škatle.

Ko ste darilno škatlo napolnili z vsebino, ste praktično končali. Da se vam škatla ne bi odprla med prenosom do obdarovanca, jo ob straneh zalepite s selotejpom. Uporabite svetleč selotejp in pazite, da ga ne odrežete več kot dva centimetra v dolžino, po širini ga pa zožajte na 6 milimetrov. Naj bo diskretno elegantno zalepljen na dveh mestih škatle.

Želejčki v novi preobleki!

Otroški koledar

Tokrat predstavljam koledar namenjen otrokom, kako lahko na zabaven in slikovit način spoznajo dneve v tednu, mesece, letne čase, vreme in v mojem primeru tudi lunine mene, umestitev rojstnih dni sorodnikov po mesecih ter iskanje skritega zakladka.

Tisti bolj pozorni boste takoj odkrili bistveno razliko med levim in desnim koledarjem.
Levi koledar je že nekaj dni visel na steni, ko je sin izrazil željo,
da bi rad imel na koledarju tudi rubriko za vreme (desno).

Osnovne dimenzije iverne plošče koledarja so 40 x 49 cm. Če bi imela na voljo, bi izbrala večjo ploščo, da bi končni izdelek bolj 'dihal'. Tema koledarja so stavbe s hišo v središču, kjer domuje zmajček. Na dnu stavb pa se nahaja grmičevje in zelenica. Mere posameznih elementov lahko razberete s spodnje slike.

Nadalje si lahko ogledate razporeditev določenih rubrik po posameznih elementih. Na teh mestih se rubrika (dnevi, meseci, številke, vreme, lunine mene, posodica z imeni sorodnikov, letni časi) shranjuje in je stalna, medtem ko se v sami hiši rubrike osvežujejo.

Vsi elementi na deski so pobarvani z akrilnimi barvami. Rumena stavba na levi ima zidake poudarjene z oranžnim svetlečim lepilom. Z rdečim svetlečim lepilom so narejene obrobe v osrednji hiši, medtem ko je obroba zelenice in grmičevja okrašena z zelenim svetlečim lepilom. Domovanje zmajčka je polepljeno z blagom s karirastim vzorcem in obrobljeno z mosgumijem (penasto gumo).

Iz mosgumija izrežete posamezne dele za sestavo zmajčka. Barve izbirate po želji. S klikom na povezavo pridete do krojnega načrta v pdf-ju, vendar že vnaprej opozarjam, da tokrat posamezni deli zmajčka niso ločeni, ker sem ta mesec v časovni stiski. Zmajčka v celoti prilepite na ploščo, razen rokic, saj drugače ne bi mogel držati stekleničke za vsakodnevna sporočilca. Rokice prilepite na stekleničko s tistim super lepilom, ki ga prodajajo v majhnih tubicah (drži skupaj eno tono ali kako že gre tista reklama). Pri steklenički lahko improvizirate in uporabite kaj drugega. Jaz sem uporabila stekleničko, v kateri so bile včasih bleščice. Ta sporočilca so s strani našega fanta izredno priljubljena in je močno razočaran, če kdaj nanje pozabim. V stekleničko lahko vstavljate uganke, zemljevide do skritega zaklada, napišete krajšo besedo ali kaj narišete, skratka možnosti so skoraj neskončne, otroka pa vsak dan znova pritegnete h koledarju.

V osrednji del hiše, kjer se bo vsa zabava odvijala, napišite v roza okence na levi: dan, datum, mesec. Modra polja pustite prazna. Zeleno polje pustite prazno. Slednje bo namenjeno rojstnim dnevom najbližjih. Pod tem okencem imate v horizontalni liniji spet dve roza okenci. V levega vpišete letni časi, v desnega lunine mene. Na streho prilepite črke iz filca 'MOJ KOLEDAR'.

Slika je dokaj temna, vendar upam, da je razvidno bistvo.

Če se boste lotili pisanja v roza okenca s flomastrom, opozarjam, da se vam bo barva lahko razlila kot se je to zgodilo meni (glej spodnjo sliko!). Ni potrebna nobena panika, preprosto vzemite zelo tanek črn alkoholni flomaster in packarijo obrobite. Razlite nepravilnosti bi se načeloma morale sedaj lepotno skriti.

Na zgornjem napisu je moč opaziti razlito zeleno barvo flomastra.
Takšno težavo lahko preprosto rešite s črno obrobo alkoholnega flomastra.

Ko ste z barvanjem in krašenjem osnovne plošče končali, se lotite izdelave posameznih rubrik. Izdelujete jih lahko iz česarkoli, jaz sem se odločila za mosgumi, ker ga imam še veliko na zalogi in ga bo treba slej ko prej porabiti.

Dnevi. Dimenzije posamezne ploščice so 7 x 2,5 cm.
Namenoma so dnevi od ponedeljka do petka ene barve in
dneva vikenda druge barve.

Letni časi. Dimenzije posamezne ploščice so 4,5 x 2,5 cm.
Od leve proti desni: zima, jesen, poletje, pomlad.
Za jesen in zimo imate elementa na krojnem načrtu,
za zimo in pomlad pa sem uporabila izrezke iz blaga. 

Mesece sem barvno razvrstila glede na letne čase. Dimenzije posamezne
ploščice so 7 x 2,5 cm. Da nisem preveč komplicirala s pisanjem, sem jih
natisnila na barven papir in nato prilepila na posamezne ploščice.
Nekatere sem okrasila s svetlečim lepilom.

Številke za sestavo datuma.
Dimenzije posamezne ploščice so 2,8 x 2,8 cm. Imejte v mislih,
da morate izdelati 12 ploščic, saj se 1 in 2 ponovita (za 11. in 22. v mesecu).

Vremenski del je bil dodan nedavno in umeščen v prostor,
ki je bil na koledarju še na voljo. Ta otroški koledar bo beležil sončno vreme,
nevihto, oblačno vreme, delno oblačno in deževno vreme ter sneg.

Lunine mene. Dimenzije elementa najdete na priloženem krojnem načrtu.

Ko ste izdelali tudi elemente posameznih rubrik, se lahko lotite magnetenja. Če nimate magnetov, lahko uporabite ježke. Meni so magnetki ljubši, ker so trpežnejši. Če celoten koledar naredite na kovinski plošči, je pa sploh magnet najboljši odgovor! Moja plošča je pač lesena in zato sem nabavila kar prek eBaya dva pasova magnetov, ki se medsebojno privlačita (cena za tekoči meter je bila dober euro). Ta pasova sem nato rezala z malce boljšimi škarjami na dolžino, ki sem jo potrebovala. Na spodnji sliki lahko vidite ploščo 'poštancano' z magnetki. Ta fotografija je bila posneta pred uvedbo vremena na koledar, zato manjkajo še po trije magnetki na vsaki strani osrednje hiše (bež del) in pa eden magnetek na samem nebu desno.

Sama sem najprej nalepila magnete na ploščice, nato pa šele na ploščo,
da so se magneti lepo pokrivali.

Razporeditev vremena nad številkami. Drugje resnično ni bilo več prostora.

Levo spodaj, pod rubriko posameznih dni, sem z žebljem pribila plastično prozorno posodico, ki je bila prvotno novoletna bunkica. Ena polovica te bunkice je počila, druga polovica pa je sedaj dobila uporabno funkcijo. V tej posodici so imena bližnjih sorodnikov in prijateljev. Posamezno ime uporabimo tisti mesec, ko ima ta oseba rojstni dan. Ploščico z imenom 'pripopamo' na zeleno obarvan pas (pod mesecem). Na koledarju je dovolj prostora za tri ploščice.

Premer posodice je 10 cm. Dimenzije ploščice z imenom pa so 3,5 x 1,8 cm.

Posodica z imeni prikazana še s strani za boljšo
predstavo o njenem položaju.

Zaradi magnetov ima celoten koledar pridih tridimenzionalnosti s tem, ko se ustvarjajo sence.
Da ne omenjam, kako otrok posamezno ploščico lažje spravi z enega mesta in
postavi na drugo mesto.

Tisti z izostrenim očesom boste spet opazili, da na tej sliki manjka rubrika z vremenom.
Ta fotografija je bila posneta dan prej s strani profesionalca in jo objavljam,
ker je resnično dobro posnet osrednji del koledarja.

Otroški koledar, ki je bolj primeren za deklice, najdete s klikom na to povezavo!

S tem zaključujem ta prispevek!

Opomba: Pozabila sem omeniti, da uporabljajte lepilo za mosgumi, če se boste lotili izdelave s to penasto gumo.

'Homemade' šolska tabla

Tabla za risanje s kredo za velike in majhne otroke.

Vsako leto otroka v dar dobita zajetno število raznoraznih kred, ki so namenjene risanju po tabli. Seveda pa ti ta risalna potrebščina bolj malo koristi, če nimaš po čem risati. Stene v stanovanju so resda pralne, a se kar zmrazim ob misli, da bi jih otroka uporabljala za veliko platno. Alternativna možnost je še risanje po asfaltu, vendar ta ideja takoj pade v vodo, saj smo obkroženi s parkirišči in glavno cesto. Preostala je še navadna šolska tabla, za katero se pa nikakor nisem mogla odločiti, saj se mi je zdela suhoparno dolgočasna. Ko so mi bile predstavljene prednosti risanja s kredo po tabli s strani otroške psihologinje, pa je bilo konec pomišljanj. Moram priznati, da se mi je takrat malo kolcnilo po vseh tistih ponudbah diskontnih trgovin, ko je bilo mogoče šolsko tablo kupiti po zelo ugodni ceni. Ker se mi ni ravno ljubilo obiskati sto in eno trgovino, da bi našla najugodnejšo in najprimernejšo tablo za risanje s kredo, sem se najprej pozanimala, če bi bilo mogoče takšno tablo narediti tudi doma. Že po nekaj minutah sem imela v rokah sila preprost in enostaven recept! Vsaj tako sem mislila.

Prvi poskus izdelave šolske table ali kako si narediti nepotrebno delo

Na podstrešju mojih staršev sem na nedavnem obisku slučajno našla okvir z iverno desko, ki mi je že takrat nakazovala na velik neizkoriščen potencial in se kasneje izkazala za več kot primerno za moj najnovejši projekt. Potrebovala sem le še recept za tablo po kateri bi se lahko risalo s kredo. Našla sem ga pri neki blogerki, ki se ukvarja s podobnimi rečmi kot jaz. Za izdelavo šolske table naj bi uporabila 1 skodelico katerekoli barve in 2 žlici lepila za ploščice. Že takoj se mi je porajalo vprašanje, kaj dejansko je mislila pod izrazom »katerokoli barvo«. Je to barva za les? Stenska barva? Barva na vodni osnovi ali barva na osnovi laka? V nadaljevanju le razberem iz napisanega, da je uporabila stensko barvo, vendar ni spet nič omenila, a je to bila navadna stenska barva ali pralna (latex) barva ali mogoče kaj tretjega. Razum mi je prigovarjal naj uporabim pralno barvo, neka nadnaravna sila pa me je gnala v uporabo navadne stenske barve, saj sem bila prepričana, da igra ključno vlogo pri večkratni pralnosti table lepilo za ploščice. Kako zelo sem se motila, sem spoznala, ko sem tablo prvič porisala s kredo in jo zbrisala z vlažno gobo.

Drugi poskus izdelave šolske table z mojstrskim rezultatom

Spet sem sedla za svoj računalnik in tokrat iskala po svetovnem spletu toliko časa, da sem našla recept, ob katerem se mi niso več postavljala dodatna vprašanja. Tople vode ravno nisem odkrila, saj sem že sama ugotovila, da je bila največja napaka pri prvem poskusu uporaba navadne stenske barve. V nadaljevanju si lahko preberete preizkušen recept, ki deluje.

Čarobna zmes za nastanek table

240 ml pralne latex stenske barve

dipi pigment za niansiranje

2 zvrhani žlici lepila za ploščice v prahu

brusilni papir z granulacijo 150

površina (deska, stena, vrata ali kaj drugega)

Količina več kot zadostuje za dvakratni nanos na četrt kvadratnega metra površine 

(moja deska je imela dimenzije 60 x 40 cm).

Postopek, ki pripelje do table primerne za risanje s kredo

1. V skodelico bele pralne latex barve (240 ml) zliješ dipi pigment za niansiranje. Sama sem vlila vsega po malem: malo črnega dipija, kolikor sem ga pač imela, potem pa kar veliko zelenega, modrega in temno rjavega dipija. Ta barvni miks sem si lahko privoščila, ker imam doma kar zajetno zbirko barvnih pigmentov za niansiranje, ki so mi ostali še od zadnjega slikovitega barvanja otroške sobice. Barve sem dodajala toliko časa, da sem prišla do dovolj temnega odtenka. Opozarjam, da količina ni bilo ravno v skladu z navodili, ki jih navajajo na steklenički. Obstaja seveda tudi lažja pot, in sicer da vam barvo zmešajo kar na specializiranem oddelku trgovine, kjer prodajajo te reči.

2. Nato dodaš 2 žlici lepila za ploščice. Pomembno je, da to lepilo v prahu dobro zmešaš z barvo in se znebiš grudic. Pozabite, da vam bo to uspelo le z navadnim ročnim mešanjem. Vzemite palični mešalnik, dajte nanj nastavek za stepanje in s tem dobro zmešajte barvo in lepilo. Za to bo potrebnih kar nekaj minut mešanja, da se bo oboje lepo spojilo. Ne pozabite nastavka za stepanje takoj po uporabi temeljito pomiti!!!

V barvo dodate lepilo za ploščice v prahu. Imejte v mislih, da bo
posušena barva imela rahlo svetlejši odtenek od namešanega odtenka.

3. To bi sicer morala omeniti že prej, da se je zelo pametno obleči v delovna oblačila. Te barve namreč ne sperete z oblačil! Vsaj meni je še ni uspelo. Primerno tudi zaščitite delovni prostor, če se celoten dogodek ne bo ravno odvijal v delavnici, temveč na kakšni jedilni mizi kot se je pri meni. Nato si pripravite desko (mizo, vrata, steno ali drugo primerno površino - rezultati so po pričevanju tistih, ki so to preizkusili, dobri na vseh omenjenih površinah) in z valjčkom nanjo nanesite barvo. Barvo nanašajte v vseh smereh, da površino dobro prekrijete. Ko se prvi nanos posuši, se lotite drugega nanosa. Čas sušenja je lahko razmeroma dolg, če ne sušite direktno na soncu ali ne uporabite fena (kot sem ga jaz).

Moja deska je imela dimenzije 60 x 40 cm.

Barvo nanašate v različnih smereh z gobastim valjčkom.

Končna tekstura pobarvane površine (suha) pred brušenjem.

4. Ko se posuši tudi drugi nanos, se lahko lotite zgladitve površine z brusilnim papirjem granulacije 150. Brusite na rahlo. Sama sem poskusila z bolj finim brusilnim papirjem granulacije 220, da bi bila tabla bolj gladka, vendar nisem dosegla nobenega učinka, saj je bila površina preveč trda, zato sem ostala pri 150.

5. Po brušenju odstranite odvečen prah (jaz sem ga kar posesala s sesalcem). Celotno površino table na rahlo pobarvajte z belo kredo. Sedaj z vlažno gobo tablo očistite. Poleg krede boste na gobi opazili tudi barvo, s katero ste prebarvali tablo. Ne se ustrašit, saj je to le ostanek prahu od brušenja.

Teoretično je izdelava table za risanje s kredo končana. Delo z mojo tablo se je pa še nadaljevalo, saj sem morala pobarvati in okrasiti še pripadajoči okvir.

Okvir iz neobdelanega naravnega lesa.

Na levi so barvice, kakršne so bile nekoč. Na desni so barvice
pobarvane v pripadajočih odtenkih z akrilno barvo.

Risalno ploščo sem vstavila v okvir pobarvan z rumeno akrilno
barvo, ki sem ga okrasila s pisanimi barvicami, nalepljenimi
z vodoodpornim Mekol lepilom.

Še preden mi je uspelo tablo obesiti na steno, jo je naš otrok
že hotel preizkusiti. Prvi test table, ki ga je uspešno prestala!

Za shranjevanje kred sem uporabila embalažo od neke igrače. Spravila sem jo, ker sem vedela, da mi bo nekoč še prišla prav. Škatla je bila ravno pravšnje barve in dovolj kompaktna s podaljškom na zgornjem delu, da sem jo lahko fiksno prilepila na hrbtno ploskev table. Tekst naokoli škatle sem prekrila z rumeno pobarvanimi palčkami od sladoleda (t. i. lučke).

          Tabla obešena na steni je redno oblegana s strani otrok!

Našitek valjar on the road

Medtem ko čakam, da mi iz Anglije pošljejo magnetke za moj zadnji projekt, sem pobrskala po svoji shrambi in našla še en našitek, ki bo mogoče komu prišel prav. To je eden izmed mojih prvih našitkov, pri katerih nisem uporabila centelina za utrjevanje posameznih delov. Čeprav sem dele prej na majico nalepila, pa je bilo šivanje kljub vsemu zahteven podvig. Na majico sem ga našila s šivalnim strojem, ker sem menila, da bo tako šlo hitreje. Kako sem se motila.

Torej, ta našitek nam bo služil v izobraževalne namene. V čem je bila pravzaprav težava? Če ima del s spodnje strani nalepljen centelin, je ta del utrjen. To pomeni, da ga igla šivalnega stroja s prebadanjem ne bo pošiljala v vse smeri oziroma še huje, potegnila skupaj z majico vred v čolniček šivalnega stroja (to se pogosto dogaja, če šivaš ob robu blaga z najmanjšim cikcak šivom).

Ko del ni utrjen s centelinom, nastane nekaj takega kot je prikazano na spodnji sliki:
- večje prednje kolo valjarja, ki sploh ni več okroglo (rdeč del),
- nad tem kolesom je našit zelen del, ki nima nobene simetrije več,
- neenakomerna višina šiva in gubanje blaga nad zadnjim kolesom (zelen del),
- sireno je bilo potrebno v celoti prešiti s šivom, ker je del čisto zapotegnilo,
- uspelo  mi je celo preluknjati majico, a tega ne vidite, ker sem jo uspešno zakrila ...

Ti prvi našitki so bili dobra lekcija in upam, da ne le zame ter da bo moja ponesrečena izkušnja prišla prav še komu drugemu.

Komur je všeč našitek, najde krojni načrt na tej povezavi! Upam, da naš fant ne bo edini z valjarjem na cesti!

Ta majica je bila že več desetkrat oprana, a se to na našitku še nič ne pozna.

Bon varne vožnje v homemade darilni embalaži

Pred nekaj dnevi smo v ožjem družinskem krogu praznovali rojstni dan. Brez darila nekako ne gre in več družinskih članov se je med seboj povezalo in vsak je v piskrček, namenjen nakupu bona varne vožnje, vrgel nekaj evrov. Ko sem bon za varno vožnjo, spravljen v rahlo svetlikajoči se kuverti, končno držala v rokah, pa sem ugotovila, da mogoče ne bi bilo napačno tole zadevico še malce aranžirati, da bi izgledala … no, večja. Tako se je rodila ideja o cesti z avtomobilom, ki komaj zvozi okoli stožca. 

Kako je nastajala darilna embalaža

Čeprav se bo zdelo, da delam reklamo za bonboniero merci, (žal) temu ni tako. Kot osnovo za svojo darilno embalažo sem namreč uporabila prazno škatlo bonboniere merci, in sicer tisto večjo, pravokotno škatlo. Hranila sem jo že vse od Božiča dalje, ker sem imela občutek, da mi bo nekoč še prišla prav. 

Z zunanje strani sem škatlo oblepila kar z belim risalnim listom. Uporabila sem lesno lepilo oziroma po domače povedano Mekol. To je lepilo bele barve, ki postane prozorno, ko se posuši.

Iz notranjosti škatle sem odstranila zgornji del, kjer so včasih ležale čokoladice. Priznam, da nisem imela pojma, kaj me čaka pod tem zgornjim delom, a se je izkazalo, da je ta škatla kot nalašč za moj projekt.

Sledilo je odstranjevanje dveh nosilnih podpornikov s sredine škatle. Na ta način sem dobila osnovo za cesto in pločnik.

V nižji srednji del škatle sem nalepila črn papir (debeline risalnega lista), ob straneh pa sivega, ki ponazarja pločnik.

Nato sem nalepila zelen mosgumi (penasta guma) ob pločniku. Po vrhu premazala z lesnim lepilom in potrosila z nečim, kar je bilo še najbolj podobno slami. Na sliki se lepo vidi lepilo, ki je še vedno bele barve, saj se še ni posušilo. 

Stožci. Kopirala sem tistega, ki je bil na kuverti darilnega bona, naslednji dan, ko smo se peljali mimo nekaj postavljenih stožcev, pa sem spoznala, da bi morali imeti več belih črt. Ob pločniku sem posula še nekaj rumeno obarvanega peska. Na zgornji del škatle sem nalepila moder papir.

Napaka - stavbe iz pisarniškega papirja. Ko sem nalepila vsa okna, vrata in streho, se je vse skupaj že tako nagrbančilo, da sem bila primorana vse bajte postaviti pod ogromen kup knjig, da bi jih vsaj malo zgladila. Stavbe so prilepljene na škatlo le zgoraj in spodaj, vmes sem pustila luknjo zaradi kuverte.

Iz mosgumija svetlo in temno zelene barve sem narezala kratke trakove, ki sem jih prilepila ob vznožje stavb. Uporabila lepilo za mosgumi. Po tleh ceste sem nalepila stožce, ob prevrnjenem stožcu pa dva črna kamna, da bi dobila ... 

... efekt vožnje avtomobila le po dveh kolesih. Avto bi lahko prilepila na ta dva ploščata kamna, vendar sta sinova izrazila željo, da bi ga rada še kdaj vozila izven tega aranžmaja, zato sem ga le položila nanju.

V predzadnji fazi sem porinila kuverto z darilnim bonom zadaj za stavbe, na sinovo željo pa še nalepila sonce s sončnimi žarki narejenimi iz lepila z zlatimi bleščicami.

Zadnja faza je bilo prepletanje škatle z rafijo (ovito okoli žice). Začela sem spodaj. Prilepila sem jo kar s selotejpom. Nato pa prepletala toliko časa, da sem dobila mrežo kot jo vidite na sliki levo. Zaključila sem spet spodaj. Nekatera stičišča rafije sem okrasila z rožicami iz filca (prilepila kar z lesnim lepilom), na eno stran pa zavezala pentljo.

Obdarovanec je takoj ugotovil, kaj je dobil za darilo, a ni bil pretirano navdušen nad postavitvijo avtomobila v aranžmaju. Upa, da na tečaju varne vožnje res ne bo podiral kakšnih stožcev ali se vozil po dveh kolesih.

Za konec želim  le še povedati, da je tovrstno aranžiranje darila lahko zabavno tudi za mlajše otroke, saj imajo tako občutek, da so tudi sami nekaj prispevali.