Pred nekaj dnevi smo v ožjem družinskem krogu praznovali rojstni dan. Brez darila nekako ne gre in več družinskih članov se je med seboj povezalo in vsak je v piskrček, namenjen nakupu bona varne vožnje, vrgel nekaj evrov. Ko sem bon za varno vožnjo, spravljen v rahlo svetlikajoči se kuverti, končno držala v rokah, pa sem ugotovila, da mogoče ne bi bilo napačno tole zadevico še malce aranžirati, da bi izgledala … no, večja. Tako se je rodila ideja o cesti z avtomobilom, ki komaj zvozi okoli stožca.
Kako je nastajala darilna embalaža
Čeprav se bo zdelo, da delam reklamo za bonboniero merci, (žal) temu ni tako. Kot osnovo za svojo darilno embalažo sem namreč uporabila prazno škatlo bonboniere merci, in sicer tisto večjo, pravokotno škatlo. Hranila sem jo že vse od Božiča dalje, ker sem imela občutek, da mi bo nekoč še prišla prav.
Z zunanje strani sem škatlo oblepila kar z belim risalnim listom. Uporabila sem lesno lepilo oziroma po domače povedano Mekol. To je lepilo bele barve, ki postane prozorno, ko se posuši.
Iz notranjosti škatle sem odstranila zgornji del, kjer so včasih ležale čokoladice. Priznam, da nisem imela pojma, kaj me čaka pod tem zgornjim delom, a se je izkazalo, da je ta škatla kot nalašč za moj projekt.
Sledilo je odstranjevanje dveh nosilnih podpornikov s sredine škatle. Na ta način sem dobila osnovo za cesto in pločnik.
V nižji srednji del škatle sem nalepila črn papir (debeline risalnega lista), ob straneh pa sivega, ki ponazarja pločnik.
Nato sem nalepila zelen mosgumi (penasta guma) ob pločniku. Po vrhu premazala z lesnim lepilom in potrosila z nečim, kar je bilo še najbolj podobno slami. Na sliki se lepo vidi lepilo, ki je še vedno bele barve, saj se še ni posušilo.
Stožci. Kopirala sem tistega, ki je bil na kuverti darilnega bona, naslednji dan, ko smo se peljali mimo nekaj postavljenih stožcev, pa sem spoznala, da bi morali imeti več belih črt. Ob pločniku sem posula še nekaj rumeno obarvanega peska. Na zgornji del škatle sem nalepila moder papir.
Napaka - stavbe iz pisarniškega papirja. Ko sem nalepila vsa okna, vrata in streho, se je vse skupaj že tako nagrbančilo, da sem bila primorana vse bajte postaviti pod ogromen kup knjig, da bi jih vsaj malo zgladila. Stavbe so prilepljene na škatlo le zgoraj in spodaj, vmes sem pustila luknjo zaradi kuverte.
Iz mosgumija svetlo in temno zelene barve sem narezala kratke trakove, ki sem jih prilepila ob vznožje stavb. Uporabila lepilo za mosgumi. Po tleh ceste sem nalepila stožce, ob prevrnjenem stožcu pa dva črna kamna, da bi dobila ...
... efekt vožnje avtomobila le po dveh kolesih. Avto bi lahko prilepila na ta dva ploščata kamna, vendar sta sinova izrazila željo, da bi ga rada še kdaj vozila izven tega aranžmaja, zato sem ga le položila nanju.
V predzadnji fazi sem porinila kuverto z darilnim bonom zadaj za stavbe, na sinovo željo pa še nalepila sonce s sončnimi žarki narejenimi iz lepila z zlatimi bleščicami.
Zadnja faza je bilo prepletanje škatle z rafijo (ovito okoli žice). Začela sem spodaj. Prilepila sem jo kar s selotejpom. Nato pa prepletala toliko časa, da sem dobila mrežo kot jo vidite na sliki levo. Zaključila sem spet spodaj. Nekatera stičišča rafije sem okrasila z rožicami iz filca (prilepila kar z lesnim lepilom), na eno stran pa zavezala pentljo.
Obdarovanec je takoj ugotovil, kaj je dobil za darilo, a ni bil pretirano navdušen nad postavitvijo avtomobila v aranžmaju. Upa, da na tečaju varne vožnje res ne bo podiral kakšnih stožcev ali se vozil po dveh kolesih.
Za konec želim le še povedati, da je tovrstno aranžiranje darila lahko zabavno tudi za mlajše otroke, saj imajo tako občutek, da so tudi sami nekaj prispevali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar