Noč čarovnic na okenski polici

Noč čarovnic pri dnevni svetlobi.

Kdo ne obožuje velikega direndaja okoli strašljivih okostnjakov, srhljivih duhcev, letečih krvosesov in čarovnic na metli? Jaz. Ne samo, da ne vidim nič privlačnega v duhovih, ki naj bi se na t. i. noč čarovnic sprehajali med nami, temveč se v velikem loku izogibam tudi takšnim in drugačnim srhljivkam in grozljivkam na velikih in malih ekranih. V vsem svojem življenju sem videla le eno grozljivko, kjer je nekdo s kar devetimi življenji letal naokoli z žago v roki, pa še pri tem sem večino filma mižala. Kar pa ne morem reči za svoji dve sestri, ki se lahko med gledanjem grozljivke celo dolgočasita! Vsekakor mi je ljubše umirjeno življenje brez večjih adrenalinskih pretresov. Slednje se je odrazilo tudi pri izdelavi mojega najnovejšega projekta, kjer bi težko našel kaj, zaradi česar bi te stisnilo pri srcu.

Na kartonasto ploščo (dim. 50 x 8 cm) sem nalepila filc v zeleni barvi ter dobila podlago za, prej zabavno kot strašljivo, noč čarovnic.

Slika levo prikazuje zadnji del gradu, medtem ko slika desno
prikazuje prednji del.

S sinovo čarobno paličico sem najprej zgradila dom Duhca Rjuhca. Namesto opek sem uporabila kar filc v kožni in temno rjavi barvi. Seveda to ni material, ki bi sam od sebe stal pokonci, zato sem zadaj prilepila prozoren pvc pokrov od neke bonboniere (glej sliko desno).

Na sliki levo je prikazano lepljenje krogle na platno. Lepilo
je očitno bolj agresivne sorte, saj je reagiralo z barvo.

Duhcu Rjuhcu je vdahnil življenje en kos platna, krogla v velikosti lizike Chupa Chups in lesena palčka, ki se jo prvenstveno uporablja kot nabodalo tega ali onega za žar. Kroglo sem nalepila na palčko, rjuhco na kroglo in duhec je bil tu! Da ne bi slepo taval naokoli, sem mu nalepila še dvoje oči.

Spiderman proizvaja aluminijasto nitko, s pomočjo katere
sem lahko spletla to preprosto mrežo s preprostim
vozlanjem ene žice z drugo.  

Duhec Rjuhec ima tudi dva najboljša prijatelja - Batmana in Spidermana (na zgornji sliki z Duhcem Rjuhcem). Batmana je nemogoče zgrešiti zaradi rdečih draguljev namesto oči, ki lasersko prečesavajo okolico, Spiderman pa je polno zaposlen s spletanjem mreže in kloniranjem. Zaenkrat mu v svojo mrežo ni uspelo ujeti kaj konkretnejšega od jesenskega lista. Narejen je iz zelenega gumba z dvema zvedavima očesoma in papirnate vrvice za nogice.

Keramični bučki z odvzetim naravnim izgledom. Bučki levo
sta bili resnično zelo dobri imitaciji pravih buč, saj se jih
je sin spravil (neuspešno) prepikati z zobotrebci, misleč
da gre za pravi bučki. 

Nisem pozabila niti na buče, ki so sinonim noči čarovnic. Ker težko karkoli izrezljaš v keramične buče, sem jih zato pobarvala z akrilnimi barvami, okrasila z bleščicami, perlami, kristalčki, za eno pa naredila košarico iz traku. Sin je sicer iz šole prinesel pravo bučo popikano z zobotrebci (sklepam, da predstavlja ježa), a je bila žal neprimerna za ta aranžma, saj je bila preprosto prevelika.

Polž pred stilsko preobrazbo na sliki levo in ...
polž po stilski preobrazbi na sliki desno.

Na srečo so tisti dan v šoli izdelovali tudi polžke, ki ni ravno tipičen element noči čarovnic, a nepogrešljiv jesenski igralec. Sin mu je našel mesto po tistem, ko sva ga oblekla v svečana oblačila; tj. ga pobarvala z roza akrilno barvo, okrasila s ciklamen bleščicami in hiško posula s perlicami.

A izgleda ta mačka vsaj malo prestrašena?

Čeprav je bilo sprva mišljeno, da bo mačka s svojim usločenim hrbtom delovala prestrašeno in v pozi za napad, je na koncu nastala ena Lena Muca, ki se preteguje. Narejena je iz filca (ozadje), platna (ospredje) in kartona (vmes med obema tkaninama). Platno sem nalepila na karton kar z likalnikom in trakom za obrobljanje. Te tehnike sem se poslužila zato, ker nisem želela, da bi imela opravka z lisasto mačko na mestih, kjer bi stisnila malce več lepila na papir. Karton in filc pa sem zlepila z lepilom za tekstil. Oči so iz kristalčkov, obrobljena pa je z lepilom z bleščicami. 

Pri Skovikajočem drevesu (slika levo), ki je dobilo svoje ime po Sovi Anteni (slika desno), ki si je na njem uredila domovanje, sem uporabila isto tehniko oziroma postopek kot pri mački: filc - lepilo za tekstil - karton - trak za obrobljanje + likalnik - platno. Tako kot hiša tudi drevo ne stoji samo od sebe, temveč potrebuje korenine. Njegove korenine so iz obarvane aluminijaste žice, ki jo je prav luštno upogibati, zvijati ... skratka, oblikovati po mili volji. Spodaj, pri dnu drevesa sem iz žice naredila spiralo, ki služi kot neke vrste podpornik, nato pa žico razpeljala po deblu drevesa vse do konca glavnih vej. Prilepila z lepilom za tekstil. Za zaključek naj omenim še Sovo Anteno. Narejena je iz roza in zelenega filca. Nad očmi ima dve anteni, s pomočjo katerih lovi signale miši, ki se pogovarjajo po mobilnem telefonu. Za rentgenski nočni vid uporablja dve veliki perli, s katerima zaobjame vidni kot 180°, ne da bi ji bilo potrebno premakniti glavo.

                                          Noč čarovnic je pri nas tako v polnem zagonu, 

                                                    vabljeni pa so le prijazni strašljivci.

Podporni material za izdelavo

Klikni na posamezne slike za povečavo oziroma naravno velikost!

GRAD

MAČKA

SOVA

DREVO (spodnji del)

DREVO (zgornji del)

NETOPIR

Darilo za bratca

Med najbolj stresne trenutke svojega življenja bi lahko štela nakupovanje z otrokoma. Pri starejšem smo nekako že prešli fazo dretja skozi celo trgovino, pri mlajšem pa smo še vedno z obema nogama v njej z dodatno popestritvijo tako imenovanega 'metanja po tleh'. Seveda nista vedno v elementu uveljavljanja svoje volje, a ker nikoli vnaprej ne vem, kako navihano bosta razpoložena, najraje kupujem v duetu z njunim očetom. Mož se ima tako priložnost rekreirati, ko teka po nakupovalnem centru za najmlajšim, ki se izpopolnjuje v tehniki '100 načinov, kako izginiti v trenutku', jaz pa lahko kolikor toliko mirno nakupujem, ko na vsakih nekaj sekund rečem le 'ne' starejšemu sinu.

Pred dnevi sem potrebovala belo in rdečo akrilno barvo za projekt, ki ga bom objavila v enem izmed svojih naslednjih blogov. Ko smo tako družno obiskali trgovino z ustvarjalnim programom, sem že pred vstopom v ta sveti hram moža izjemoma zadolžila za oba otroka. Želela sem kupiti barve po najhitrejšem možnem postopku preden bi me utegnil starejši sin prepričati v nakup nepotrebne reči in preden bi mlajšemu uspelo dodati novo stvar na seznam uničenih zadev. Po manj kot minuti iskanja primernega odtenka rdeče na stojalu z akrilnimi barvami do mene že priroma starejši sin s celim spiskom reči, ki jih po njegovem mnenju nujno potrebuje. Ko mi takšen spisek predstavi v trgovini z živili, preprosto rečem 'ne' brez dodatnega spraševanja. Včasih pa so reči, ki si jih želi tako nenavadne, da iz gole radovednosti vprašam: "Zakaj pa to potrebuješ?" Njegov odgovor me je tokrat popolnoma razorožil, še posebno, ko je na koncu pojasnila dodal "srčke, ker ga imam rad". Čisto vse stvari je namreč potreboval za bratčevo darilo za rojstni dan. Priznam, da me je res prijetno presenetil, sploh, ker je bil pripravljen vložiti svoj čas in trud v izdelavo tega darila. Tako smo iz trgovine namesto z barvami (ni bilo pravega odtenka) odšli z lesenim pladnjem, kristalčki v obliki srčkov in filcem za puhasto pošast. Želel je vzeti še škatlo, da bi mu izdelal torto, a sva se dogovorila, da jo bova naredila doma iz kartona.

Čeprav sva spekla še eno slastno čokoladno torto z veliko luknjicami na vrhu za vstavljanje dekoracije in svečk ter ustvarila puhasto pošast, se bom v tokratnem opisu omejila le na to, kako sva vdahnila življenje pladnju.

Sin je cel pladenj pobarval z rumeno akrilno barvo, medtem ko sem jaz posula rumene bleščice po njegovih stranicah. Pred tem sem premazala posamezno stranico z razredčenim lesnim lepilom. Ko so se bleščice na pladnju posušile, sem vse stranice še enkrat premazala z razredčenim lesnim lepilom, da sem preprečila njihovo odpadanje. Sin se je nato lotil lepljenja kristalov v obliki srčkov na dno pladnja, medtem ko sem jaz prevzela lepljenje tistih najbolj drobnih naokoli. Ideja je bila, da bi celo dno pladnja prekrila s kristali, da bi se izognila pretiranim neravninam in hkrati naredila neke vrste mozaik s srčki, a nama je žal zmanjkalo kristalčkov. Kljub vsemu sva bila zadovoljna z rezultatom.

Piratski obesek za ključe

Skrinjica s piratskim zakladom in ključavnico,
ki jo je mogoče odpreti tudi z ukrivljeno žico.

Zakaj je nastal ta obesek? Odgovor je sila preprost. Imamo škatlico s podolgovato režo na vrhu za kovance in majhno ključavnico z dvema pripadajočima ključkoma. Potem pa imamo še dva radovedna otroka, ki se sprašujeta, kaj bi se zgodilo, če škatlico s ključavnico zakleneš, oba ključka pa vržeš skozi režo na vrhu v notranjost škatlice. Iz te zagate sta se bila primorana rešiti kar sama, smo pa takoj po tistem ključka ločili. Nato sta v škatlico spravila svoje zakladke, jo zaklenila in ključka izgubila. Obstajal je sum, da sta ključka ponovno pristala v škatlici, ki pa ju ni bilo mogoče tako elegantno rešiti kot prvič, saj je bila tokrat škatlica polna. S pomočjo ukrivljene žice nam jo je le uspelo odpreti, a ključkov v njej ni bilo. Ti dve majhni tanki zadevici smo tako iskali več dni skupaj, nakar se danes zjutraj, ko sva se z mlajšim sinom igrala z vlaki na magnetke, na tire pripelje lokomotiva, ki je namesto vagona za seboj vlekla enega izmed ključkov. In ker verjamem Paulu Coelhu, ki je v Alkimistu natrosil kar nekaj modrosti, med drugim tudi to, da kar se zgodi enkrat, se mogoče nikoli več, a kar se zgodi dvakrat, se zagotovo še tretjič, sem se takoj lotila izdelave obeska (no, ne ravno takoj, ker je bilo le še treba prej pripeljati vlak na postajo). Obesek mogoče ne bo preprečil izgubljanja, bo pa ključe zaradi njega lažje najti, nobeden od navihancev pa ključev tudi več ne bo mogel vreči skozi režo v skrinjico.


Obesek sem naredila iz mosgumija s pomočjo škarij in specialnega lepila za mosgumi. Premikajoče oko sem nabavila v trgovini z ustvarjalnim programom (nisem ga šla kupit posebej za ta obesek, temveč jih imam nekaj doma na zalogi, tako kot tisto zajetno količino mosgumija), za izdelavo zanke na vrhu pa sem kar uporabila tiste plastične barvaste vrvice, s katerimi je trg preplavljen, iz njih pa otroci, predvsem punčke, izdelujejo zapestnice.

Ko sem vse dele izrezala, sem jih preprosto le še prilepila skupaj in obesek je bil končan! Še tale blog prispevek pišem dlje časa kot pa mi ga je vzela izdelava tega obeska.

Skica pirata v naravni velikosti, ki jo lahko po kliku nanjo
preprosto shranite na svoj računalnik in natisnete.