Poročna vstopnina

Nekoč pred davnimi, davnimi časi za devetimi gorami in devetimi vodami sta živela .... (vmes je en blazno zanimiv zaplet in razplet) ... sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni. Tako se začnejo in tako se končajo klasične pravljice. Pustimo ob strani, da bi bil primernejši zaključek "trudila sta se živeti srečno do konca svojih dni". Pravo vprašanje je, zakaj se pravljice končajo s poroko? Ena možnost bi lahko bila, da je življenje po poroki preveč dolgočasno in nezanimivo za opisovanje. Druga možnost pa, da bi potem imeli pravljice obsega Tolstojevega romana Vojna in mir in najverjetneje bi vse imele celo podoben naslov.

Bila sem že na številnih porokah, ki bi jih lahko razdelila na tri obdobja. V prvo obdobje padejo poroke, na katere sem šla še neporočena. Nevesta in ženin me nista pretirano zanimala, še manj sam obred. Na poroko sem prišla zaradi hrane in zabave.V drugo obdobje padejo poroke, ko sem še spadala med mladoporočence. Na teh  porokah sem podoživljala lastno poroko in oči so se mi kar orosile od sreče. Potem pridemo do tretjega obdobja. To so poroke, ki se jih udeležiš z otroki, kjer te eden vleče za obleko, drugi ščipa in pleza po tebi, kjer moža nimaš ob sebi, ker je šel za dežurnega snemalca samih poročnih aktivnosti in kjer resnično poskušaš slediti obredu, da bi mogoče izluščil kakšno zrno resnice, opozorilo na to, kar te bo čakalo v zakonu tam, nekaj let daleč naprej ... pa med cikličnimi intervali "Mami, kdaj bo konec? Mami, lačen sem." slišiš le kakšen verz matičarke kot na primer 'ne dovolita, da vaju ločijo malenkosti' in nekaj o česanju blaga. Na porokah tretjega obdobja že točno veš, kaj čaka bodoča mladoporočenca in dejansko razumeš, o čem govorijo matičarji (vsaj tisto, kar uspeš slišati).

Seveda na poroko ne moreš priti brez obvezne vstopnine, tj. poročnega darila. Vse pogosteje se dogaja, da si mlada zaročenca zaželita kar cekine v mošnji, zato so naša poročna darila večinoma spravljena v kuverto. Tokrat pa sem se odločila, da ne bom tako klišejska, se resnično potrudila in za cekine v mošnji naredila primerno poročno dekoracijo.

Ponavadi bi temu sledil opis postopkov, kako lahko takšno zadevo izdelate tudi sami, a izjemoma bo tokrat drugače. Izdala vam bom zgolj posamezne sestavine.

Za kočijo sem uporabila plastične obročke od zaves, vrvico, lesene palčke, bleščice, svilen trak, filc, peno, kristalčke, zavijalni trak, trši papir, nalepke, že narejene bele rožice, že narejeno kroglo iz vrvi. Delovni pribor: škarje, šivanka, flomaster, lepilo, čopič, zobotrebec. Pa verjetno sem še kaj pozabila.

Voščilo sem zapisala na barvast papir, ga zvila v tulec ter zvezala z zavijalnim trakom in okrasila še s svilenim trakom. Položila sem ga ob kočijo.

Da se mladoporočenca na svoji poti ne bi izgubila, sem naredila še smerokaz iz tršega papirja, okrasila z nalepkami ter ga prilepila na leseno okroglo barvico. Napis na smerokazu je namenoma zabrisan za potrebe tega bloga. Prilepila sem še nekaj pikapolonic za srečo in naokoli posadila veliko rožic, da jima bo res z rožicami postlano.

Kolesa kočije oziroma samo ogrodje kočije je bil pravi tehnični in gravitacijski izziv. To je edini del celotnega poročnega aranžmaja, katerega postopki so trajali več dni zapored.










O samem mošnjičku, kamor smo spravili cekine, pa bo tekla beseda v mojem naslednjem blog prispevku, ki v kratkem sledi.

Hoja v šopku cvetja

Pred in potem
Levo je izvorna različica sandala.
Desno je moja okrašena različica sandala.
(znamka namenoma izbrisana)

Nekaj blogov nazaj, ko sem začela pisati o izdelovanju cvetov iz blaga, sem namignila, da vam mogoče pokažem, kam sem posadila te svoje cvetke. Slika desno pove več kot tisoč besed, zato bom v nadaljevanju raje povedala, kako so ti sandali doživeli preobrazbo.

Nedavno sem na dom prejela katalog s poletno obutvijo. Ko sem v njem zagledala sandale znamke, ki sem jih hotela kupiti že lani, a  niso imeli moje številke, sem takoj naslednji dan kot raketa odletela v trgovino, da si zagotovim svoj par. Vendar razočaranje je bilo veliko, ko sem spoznala, da lahko izbiram le med dvema modeloma, ki mi sploh nista bila všeč. Kljub vsemu sem tako enega kot drugega le nataknila na nogo in bel primerek se je zelo dobro podal h kavbojkam. Med ogledovanjem sandal v ogledalu z vseh možnih zornih kotov, pa opazim, da si enake sandale na nogo natika priletna gospa, njena hčer (nekako mojih let), pa ji navdušeno prigovarja, da so ti sandali kot nalašč zanjo. To je bil trenutek, ko sem se začela spraševati, če se sploh še oblačim in obuvam svojim letom primerno, saj sem na nedavnem sprehodu srečala tudi priletno gospo, ki je imela na sebi natanko enako tuniko kot jaz, čemur niti ne bi polagala pretirane pozornosti, če ne bi njej tunika veliko bolje pristajala! 

Prišito ročno s pomočjo sukanca in šivanke.

Z omajano samozavestjo sem le odkorakala do blagajniškega pulta in kupila te sandale. Ko o nečem sanjaš eno leto (tu predvsem mislim na podplat oziroma peto sandala), se ti je težko sprijazniti, da bi moral čakati še eno leto, da bi v trgovino mogoče prispel 'the one' model. V tem primeru sem presodila, da  je bolje vrabec v roki kot golob na strehi.

Bila je samo ena težavica. Vsakič, ko sem jih doma pogledala, sem se spomnila na tisto gospo, za katero sem vedela, da tam nekje tepta to zemljico z enakimi sandali. Vendar na vidiku se je pojavila rešitev. Sandali so bili podvrženi nepozabni preobrazbi, ker so se morali stilsko ujeti z obleko za svečano priložnost. Tako me sedaj spominjajo na poletje in tople sončne žarke ter na razigranost in mladostniško razposajenost. Predvsem pa je vanje vtisnjen moj osebni  pečat in so iz tega vidika samo moji.

Navodila za izdelavo posameznih rož najdete s klikom na roza vrtnica, bela marjetica in bež cvet s perlami.

Marjetica z dvignjenimi cvetovi

Do sedaj sem naredila eno rožico kot del nostalgičnega spominjanja na moje najstniške dni, idejo za drugi cvet je obrodila zelenica svetovnega spleta, zamisel za tretjo rožico, katere lističi kljubujejo gravitaciji, pa sem dobila, verjeli ali ne, med čiščenjem straniščne školjke.

Potrebujemo kos blaga, lepilni trak za obrobljanje ali poseben papir z nanosom lepila, tanko aliminijasto žico, perlico.

Na papir narišemo krog v želenem premeru. Če nimate pri roki šestila, uporabite kakšen predmet z okroglim dnom. Nato v krog vrišite 6 cvetov. V samo središče kroga narišite manjši krogec.

Iz blaga izrežite 2 kosa v približni velikosti kroja marjetice. To naredimo zato, ker je lažje izrezovati nekaj majhnega iz majhnega koščka blaga kot pa iz velikega. Med ta dva kosa blaga vstavite lepilni trak za obrobljanje ali uporabite poseben papir z nanosom lepila, ki ga lahko nabavite v trgovinah, kjer prodajajo šiviljski material. Sedaj ste nared za izrezovanje. Na vrh teh treh slojev (blago - lepilni trak - blago) z bucikami pripnite kroj marjetice. V tej fazi ni nujno, da so posamezni cvetovi že popolni. Dovolj bo izrez grobe oblike.

Ko ste cvetlico izrezali, jo položite na ravno površino in previdno privzdignite zgornjo plast blaga. Na drugo plast cvetlice položite 3 zelo tanke aluminijaste žice dolžine premera kroga. Posamezno žico položite na sredino cveta tako kot prikazuje slika desno in pokrijete nazaj z zgornjo plastjo blaga. Kliknite na sliko za povečavo.

Z likalnikom marjetico polikajte, da se plasti med seboj zlepijo.

Sedaj pride na vrsto popravljanje posameznih cvetov. Če imate majhno marjetico, priporočam, da to počnete z majhnimi škarjicami (sama sem uporabila kar tiste za rezanje nohtov na roki).

Obrezana marjetica je pripravljena na nadaljnjo obdelavo.

Na sredino lahko nalepite rumen krogec iz blaga ali kristalček, da bo rožica čimbolj podobna pravi marjetici ali pa prišijete kakšno perlico, gumbek ...

Dvignite in upognite cvetne lističe, kakor vas je volja, saj ti cvetni lističi kljubujejo gravitaciji!

Štetje do 100 in vse, kar spada zraven

Pred dobrim tednom je na vsaki dve minuti do mene pritekel naš kratkohlačnik z enim in istim vprašanjem:
"Mami, katera številka je ... ?"
V vseh primerih je povedal tri številke, ki so dejansko predstavljale trimestno število doseženega rezultata pri neki didaktični računalniški igrici, ki jo je igral. To tekanje sem ter tja me je spomnilo na neko podobno situacijo, ko je vsakih pet minut prišel do mene z vprašanjem: 
"Mami, kako se napiše ...?"
Šlo je za shranjevanje njegovih risbic, ki jih je narisal v programu Slikar. Tako se je naučil pisati in pomislila sem, da bi se na podoben način sedaj lahko naučil tudi poznavanja trimestnih števil. A kot sem spoznala pri tej lekciji, če otrok zna šteti do sto še ne pomeni, da tudi pozna vsa števila do sto. Tako se je rodila ideja o numerični tabli. Sprva sem razmišljala, da bi naredila številski trak, a ta ni nudil tako širokega spektra uporabe kot prikaz števil v tabeli, kar bom pojasnila v nadaljevanju, a najprej nekaj besed o sami tabli.

V svoji ropotarnici sem spet malo pobrskala in pot mi je prekrižala lesena plošča dimenzij 32 x 45 cm. Prebarvala sem jo z oranžno akrilno barvo in nanjo s svinčnikom narisala tabelo 10 x 10, pri čemer je posamezno okence merilo 3 x 3 cm. Na sredino tega okenca je prilepljen magnetni trak. S svinčnikom narisano tabelo sem nato zbrisala z radirko. Kartončki s števili od 1 do 100 imajo dimenzije 2,5 x 2,5 cm in so narejeni iz tršega papirja (270 gsm). Na zadnji strani imajo prilepljen magnetni trak nasprotnega pola (da se magneta privlačita). Spodaj, pod tabelo s števili, sem namenila prostor računanju. V ta namen sem dodala še 24 okenc.

Na dnu table je z ježkom pričvrščen tekstilni kvadrat (ne vem, kako bi ga drugače poimenovala) z žepki za posamezna števila od 0 do 1 ter enim žepkom, kjer so spravljeni znaki za seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje ter enačaji. Mere tekstilnega kvadrata so 26 x 26 cm. Uporabila sem dva kosa enako velikega zelenega platna, ki sem ju zlepila skupaj s suhim lepilom na poli (uporablja v šiviljstvu) s pomočjo likalnika. Lahko bi uporabila tudi kaj drugega (npr. karton), vendar nisem imela nič primernega pri roki. Posamezen žepek ima dimenzije 5 x 4 cm, največji 9 x 4 cm. Dimenzije oranžnih kartončkov s števili v žepkih imajo dimenzije 2 x 2 cm. Naredila sem po 4 kartončke za vsako število.
Na vrh tekstilnega kvadrata sem prilepila samolepilni ježek, drugega pa sem prilepila na zadnjo stran numerične plošče spodaj.

Sedaj pa še nekaj besed o tem, zakaj sem se odločila za izdelavo numerične table v taki obliki kot sem jo prikazala. Preden sem se lotila pisanja tega blog prispevka, sem imela tablo na preizkušanju, da sem preverila njeno učinkovitost in sledila zanimanju našega fanta zanjo. Opozarjam, da po izobrazbi nisem pedagog, vendar le mama, ki pri razlagi stvari, ki otroka zanimajo, uporablja zdravo kmečko pamet. Torej, najprej poskušam razložiti na način, ki se mi zdi primeren za njegovo razumevanje in če ne dojame, poskušam obrazložiti na drugačen način.
To so nekatere izmed možnosti, ki jih numerična tabla omogoča:

- štetje na glas od 1 do 100 z gledanjem na tablo
- razumevanje položaja števil od 1 do 100 
  (npr. število 53 se nahaja med številoma 52 in 54)
- štetje po deseticah
- pravilno umeščanje podobnih števil (npr. 74 in 47)
- zapisovanje stotic
- računanje
- zapis računov v vrstični ali tabelarični obliki
- računanje s prehodom; razbijanje števil (npr. 21 + 43 = 21 + 20 + 20 + 3)
- enostaven prikaz sodih in lihih števil
- razumevanje zaporedja (npr. 1, 3, 6, 10 ...)

Enostaven prikaz sodih in lihih števil

Zapisovanje in razumevanje stotic
Prva številka je namenoma druge barve.

Pravilno umeščanje podobnih števil

Vrstični način računanja

Tabelarični način računanja

Vaja dela cvetno mojstrico

Pred časom sem omenila, da mogoče zraste še kakšna rožica v moji kraftnici in s skrbnim zalivanjem se je zgodilo ravno to. Resda ni uspelo prvič, a vaja dela mojstra in v drugo je nastal ta cvet, ki ga vidite na sliki desno.

Potrebujete le kos blaga, lepilni trak za obrobljanje, šivanko in sukanec.


Ta cvet mi je všeč zaradi sila preproste izdelave. Torej, kaj morate storiti?

Iz blaga izrežete 9 krogov istega premera. Krog za moj cvet ima premer 2 cm, ker pač potrebujem tako majhno rožico. Nato vzemite dva kroga in mednju vstavite lepilni trak za obrobljanje ter kroga zlepite skupaj z likalnikom. To morate narediti, če boste rožo izdelovali iz mehkih, tankih in raztegljivih tkanin kot je na primer bombaž oziroma jersey. Ta del namreč služi za osnovo, na katero se šiva preostale kroge in mora zato biti kompakten in dovolj trden.

Posamezen cvet dobite z dvakratnim prepogibanjem kot kaže slika levo.

Konico prepognjenega dela kroga nato s šivanko in sukancem prišijemo na sredino osnovnega dvojnega kroga. Šivamo res čimbolj ob konici in pazimo, da smo zajeli vse plasti prepognjenega kroga. Šivamo levo in desno od konice.

Nasproti tega cvetka nato prišijemo še drugega na isti način kot smo prišili prvega.

Tretji del cveta prišijemo tako, da delno prekrijemo enega izmed že prišitih delov.

Četrti del cveta prišijemo med preostale tri cvetove kot prikazuje slika levo.

Preostala dva cvetova prišijemo na drugo stran po istem principu.

Ostal nam je le še en krog oziroma cvetek. Tega prišijemo na vrh že prišitih cvetov. Šivamo od zgoraj navzdol naokoli cveta. Žal sem to pozabila poslikati.

Ko prišijete še zadnji, deveti del, se vam bo sama od sebe razprla rožica, ki bi morala biti vsaj malo podobna tej na sliki.

Moja prva rožica ni uspela in spodletel poskus njene izdelave lahko vidite na sliki skrajno levo. Naredila sem dve ključni napaki: za dno rožice sem uporabila le en neutrjen krog in posledično je bilo težko nanj šivati cvetove. Druga napaka pa je, da cvetove nisem šivala s prekrivanjem, ampak kar malo po svoje.


Če razumete angleško, vam toplo priporočam, da si ogledate video predstavitev izdelave takšnega cveta, na tej povezavi. Šivilja v videu izdeluje to rožo iz 8 krogov premera 8 cm in iz filca.

Mami, potrebujem palčko za čaranje

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste otroku nekaj obljubili in nato obljubo prelomili, ker ste na to pozabili?

Nekaj dni nazaj sem opazila, da naš petletnik nekaj zavzeto išče. Nazadnje se le ustali pri predalu v kuhinji in iz njega vzame kuhalnico. Zanimalo me je, kaj namerava početi s kuhalnico, saj v roki ni držal lonca kot ponavadi, temveč klovnovski klobuk. Ni trajalo dolgo, ko je začel s kuhalnico mahati okoli klobuka kot bi otepal muhe. Postalo mi je jasno, da poskuša čarati. Kuhalnica mu očitno ni najbolj ustrezala, ker jo je zamenjal s flomastrom, a tudi slednji ni dajal zadovoljivih čarobnih rezultatov, saj se je nazadnje obrnil k meni in rekel: "Mami, potrebujem palčko za čaranje. Mi jo boš naredila?" Sledila je obljuba, da bo postal lastnik čarobne palčke naslednji dan. Žal pa sem tekom dneva čisto pozabila na to svojo zadolžitev, pozabil pa je tudi on. In tako po več dnevih kot strela z jasnega ustreli: "Mami, si mi naredila palčko za čaranje?"

Ko ravnokar spoznaš, da si prelomil obljubo lastnemu otroku, potrebuješ nekaj trenutkov, da si opomoreš od vseh tistih slabih občutkov, ki nenadoma švignejo skozi tebe. Zato nastopi nekaj sekund grobne tišine, preden lahko odgovoriš. Ne glede na to, kako se izmažeš ven iz te situacije, z iskrenostjo ali izgovarjanjem, občutku krivde skoraj zagotovo ne uideš, četudi otrok ne naredi 'big deal' okoli tega.

Da bi se spokorila, sem takoj odšla v svojo kamrico in iz škatle, kjer imam spravljeno takšno in drugačno embalažo, vzela ravno prav dolgo leseno palčko, ki je še do nedavnega služila za gradbeno cev v peskovniku. Si pripravila črno akrilno barvo, kozarček z vodo in čopič ter se veselo spravila k delu. V nekaj minutah je bila palčka pobarvana in še nekaj minut je trajalo, da se je barva posušila. Med tem časom sem pripravila vodoodporno lesno lepilo in bleščice v zeleni barvi. Na voljo sem imela še bleščice v rumeni in ciklamen barvi, vendar ti barvi nista bili barvno usklajeni s srebrnim trakom, ki sem ga nameravala uporabiti na vsakem koncu palčke. Palčko sem premazala z lesnim lepilom in posula z bleščicami ter počakala, da se je vse skupaj posušilo. Nato sem jo še enkrat premazala z lepilom, da sem preprečila odpadanje bleščic. Vsak konec palice sem oblepila s srebrnim trakom (takšnim, ki se ga uporablja za zavijanje daril) ter okrasila z zelenimi in prozornimi kristalčki.

Konec palice je oblepljen s srebrnim zavijalnim trakom ter okrašen
z zelenimi in prozornimi kristalčki.
Klikni na sliko za povečavo.

Še nekaj minutk je bilo potrebno počakati, da se je to posušilo, izreči magične besede in palčka je bila nared za čaranje!

Tudi pod šivanko rožice rastejo

Z vrtnicami iz blaga sem se prvič srečala v mamini šivalnici. Takrat, kot najstnici, se mi je to zdel kičast dodatek za stare gospe. Danes seveda mislim drugače, saj v nasprotnem primeru tega prispevka ne bi bilo.

Vrtnico, ki jo vidite na sliki desno, lahko naredimo v pičlih 15 minutah, če vmes ne razmišljamo preveč. Potrebovali bomo le trak iz blaga, sukanec, iglo, likalnik, šivalni stroj ter spodnja navodila. Kliknite na sliko za povečavo.

Slika 1

Iz blaga izrežemo trak 50 cm dolžine 

in 4 cm širine.

Slika 2

Z likalnikom zalikamo približno 6 mm 

roba.

Slika 3

Že zalikan rob še enkrat prepognemo

in zalikamo.

Slika 4

Dvakrat prepognjen trak.

Slika 5

Po prepognjenem delu naredimo cikcak

šiv.

Slika 6

Na nasprotni strani traku naredimo šiv

z ravnimi vbodi ne da bi ga zadelali

(vbod naprej in nazaj).

Slika 7

Primemo zgornjo nit in začnemo na 

njej nabirati trak. To počnemo počasi,

da se nit ne pretrga. Če se to zgodi,

moramo ponoviti prejšnji korak.

Slika 8

Ko smo trak ustrezno nabrali, na obeh

koncih traku naredimo vozel.

Slika 9

Od tu naprej delamo s šivanko in

sukancem (dvojna nit) dolžine 50 cm.

Prvi konec traku pritrdimo kot kaže

slika.

Slika 10

Nadaljujemo tako, da zgornji trak

pritrjujemo (prišijemo) na spodnjega.

Slika 11

Gremo naokoli in okoli dokler nam ne

zmanjka traku.

Slika 12

Zadnji konec traku prišijemo tako kot

prikazuje slika.

Slika 14

Vrtnica je pripravljena, da jo prišijemo

na ... (izpolni po želji)

Slika 13

Končana vrtnica ima obseg približno

5 cm.

Kje je pristala moja vrtnica, vam razkrijem v enem izmed naslednjih blogov. Do takrat pa vas mogoče še razveselim s kakšno rožico izpod šivanke.