Poročna vstopnina

Nekoč pred davnimi, davnimi časi za devetimi gorami in devetimi vodami sta živela .... (vmes je en blazno zanimiv zaplet in razplet) ... sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni. Tako se začnejo in tako se končajo klasične pravljice. Pustimo ob strani, da bi bil primernejši zaključek "trudila sta se živeti srečno do konca svojih dni". Pravo vprašanje je, zakaj se pravljice končajo s poroko? Ena možnost bi lahko bila, da je življenje po poroki preveč dolgočasno in nezanimivo za opisovanje. Druga možnost pa, da bi potem imeli pravljice obsega Tolstojevega romana Vojna in mir in najverjetneje bi vse imele celo podoben naslov.

Bila sem že na številnih porokah, ki bi jih lahko razdelila na tri obdobja. V prvo obdobje padejo poroke, na katere sem šla še neporočena. Nevesta in ženin me nista pretirano zanimala, še manj sam obred. Na poroko sem prišla zaradi hrane in zabave.V drugo obdobje padejo poroke, ko sem še spadala med mladoporočence. Na teh  porokah sem podoživljala lastno poroko in oči so se mi kar orosile od sreče. Potem pridemo do tretjega obdobja. To so poroke, ki se jih udeležiš z otroki, kjer te eden vleče za obleko, drugi ščipa in pleza po tebi, kjer moža nimaš ob sebi, ker je šel za dežurnega snemalca samih poročnih aktivnosti in kjer resnično poskušaš slediti obredu, da bi mogoče izluščil kakšno zrno resnice, opozorilo na to, kar te bo čakalo v zakonu tam, nekaj let daleč naprej ... pa med cikličnimi intervali "Mami, kdaj bo konec? Mami, lačen sem." slišiš le kakšen verz matičarke kot na primer 'ne dovolita, da vaju ločijo malenkosti' in nekaj o česanju blaga. Na porokah tretjega obdobja že točno veš, kaj čaka bodoča mladoporočenca in dejansko razumeš, o čem govorijo matičarji (vsaj tisto, kar uspeš slišati).

Seveda na poroko ne moreš priti brez obvezne vstopnine, tj. poročnega darila. Vse pogosteje se dogaja, da si mlada zaročenca zaželita kar cekine v mošnji, zato so naša poročna darila večinoma spravljena v kuverto. Tokrat pa sem se odločila, da ne bom tako klišejska, se resnično potrudila in za cekine v mošnji naredila primerno poročno dekoracijo.

Ponavadi bi temu sledil opis postopkov, kako lahko takšno zadevo izdelate tudi sami, a izjemoma bo tokrat drugače. Izdala vam bom zgolj posamezne sestavine.

Za kočijo sem uporabila plastične obročke od zaves, vrvico, lesene palčke, bleščice, svilen trak, filc, peno, kristalčke, zavijalni trak, trši papir, nalepke, že narejene bele rožice, že narejeno kroglo iz vrvi. Delovni pribor: škarje, šivanka, flomaster, lepilo, čopič, zobotrebec. Pa verjetno sem še kaj pozabila.

Voščilo sem zapisala na barvast papir, ga zvila v tulec ter zvezala z zavijalnim trakom in okrasila še s svilenim trakom. Položila sem ga ob kočijo.

Da se mladoporočenca na svoji poti ne bi izgubila, sem naredila še smerokaz iz tršega papirja, okrasila z nalepkami ter ga prilepila na leseno okroglo barvico. Napis na smerokazu je namenoma zabrisan za potrebe tega bloga. Prilepila sem še nekaj pikapolonic za srečo in naokoli posadila veliko rožic, da jima bo res z rožicami postlano.

Kolesa kočije oziroma samo ogrodje kočije je bil pravi tehnični in gravitacijski izziv. To je edini del celotnega poročnega aranžmaja, katerega postopki so trajali več dni zapored.










O samem mošnjičku, kamor smo spravili cekine, pa bo tekla beseda v mojem naslednjem blog prispevku, ki v kratkem sledi.