Čokoladna torta iz kartona

Pri nas doma smo vsi po vrsti čokoholiki, zato ni presenetljivo, da oba sinova v svoji improvizirani otroški kuhinjici najraje pečeta torte. Čokoladne, seveda. Za ta namen sem že pred leti nabavila igračo - torto iz lesa, ki pa je na veliko žalost otrok bela. Po večletnem pritoževanju najstarejšega sina, da še vedno ne more speči čokoladne torte oziroma smo se morali pretvarjati, da jemo čokoladno torto, sem pred nekaj dnevi zavihala rokave in mu eno spekla. Iz kartona. Čeprav je ne more nihče pojesti, je veselje otrok ob tej novi igrači poplačalo tiste dolge ure packanja z lesnim kitom.

Zakaj mi je ljubša torta iz kartona v primerjavi z lesom?
1. Cena; les je občutno dražji od kartona, ki ga je vsepovsod v izobilju in ga je mogoče
    dobiti zastonj (bodisi ga imamo doma bodisi ga najdemo pri sorodnikih ali celo v
    trgovinah, kjer so škatle pri blagajnah, da lahko v njih kupci odnesejo kupljeno špecerijo).
2. Obdelava; za obdelavo lesa potrebuješ najmanj žago, medtem ko lahko karton režeš s
    škarjami ali olfa nožem.
3. Teža; les je težji od kartona. Pri nekaterih igračah teža igra ključno vlogo. Otrok bo lažje
    prinesel do mize pladenj s torto iz kartona kot leseno torto. Lesene torte iz istega razloga
    ne morejo biti velike. In če torta iz kartona pade na tla, bo povzročila manj škode kot tista
    iz lesa.

Navodilo za peko torte iz kartona
Potrebujemo: karton, lesno lepilo, lesni kit, magnetni trak, akrilne barve, brusilni papir.

Čeprav sem naredila tudi torto iz enega kosa, bom podala navodila za torto, ki se jo lahko razreže. Je pa mogoče uporabiti spodnja navodila tudi za torto iz enega kosa.

Zgornja belo-roza torta je iz enega kosa, položena na spodnjo, ki se jo lahko razreže.
Dekoracija na zgornji torti je od kupljene lesene torte.

Pa se posvetimo tehničnemu delu peke, tj. izdelavi torte iz kartona. Sledite spodnjim navodilom.

Klikni na sliko za povečavo.

Slika 1, 2: Iz kartona izrežemo 6 krogov (skupna višina 4 cm) premera 14 cm. Vsak posamezen krog nato razrežemo na 6 delov kot je razvidno s slike 1. Ni nujno, da so posamezni kosi torte razdeljeni na enake dele. Moji vsekakor niso.

Slika 3: Sedaj sledi lepljenje. Spodnjo plast enega trikotnika namažemo z lesnim lepilom in pokrijemo z drugo plastjo trikotnika. S tem nadaljujemo do 6-ega trikotnika oziroma višine 4 cm, nato postopek ponovimo z drugim kosom torte.

Klikni na sliko za povečavo.

Slika 4: Ko so posamezni kosi torte zlepljeni, naokoli razrezanih robov, ki bodo najverjetneje cveteli v vse smeri, nalepimo zaščitni trak (tistega, ki ga uporabljamo pri zaščiti stvari, ko belimo stene).

Slika 5: Po sredini, na vsako stran, nalepimo magnetni trak. Pazimo, da uporabimo magnetna trakova, ki se medsebojno privlačita.

Slika 6: Vsak posamezni kos obdelamo z lesnim kitom. Najverjetneje bosta potrebna dva nanosa. Kitamo naokoli magneta, da je na koncu zglajen s stransko površino torte. Kitanje bo moralo potekati najmanj v dveh fazah. V prvi fazi pokitamo zgornjo ploskev, zaobljeno zunanjo ploskev in notranji ploskvi. V drugi fazi pokitamo še spodnjo ploskev. Ko se vse posuši (24 ur kasneje), posamezne kose zbrusimo z brusilnim papirjem. Lesni kit je izjemno trdna zadeva, ko je enkrat suha. Po mojem mnenju in izkušnjah sodeč trdnejša od gipsa. To pravim zato, da se boste resnično potrudili in imeli čim bolj zglajen nanos kita. Meni to ni najbolj uspevalo, zato sem bila prisiljena brusiti z brusilnim papirjem granulacije 80. Od same vneme sem si nevede zbrusila tudi zajeten del kože na palcu. Bojna rana po večih dneh še vedno prisotna. S pomočjo brusilnega papirja granulacije 220 (drugega nisem imela doma) pa sem dosegla bolj gladek videz.

Dekorativni del izdelave

Torto oziroma posamezne kose pobarvate z akrilnimi barvami (dva nanosa). Barvo izberete poljubno, seveda. Ni nujno, da je tudi vaša torta čokoladna. Tiste bele kroglice na robu, ki simbolizirajo smetano, so bombažne kroglice, ki jih lahko dobite v vseh bolje založenih trgovinah.

Že prej sem omenila, da moji kosi niso enako veliki, kar je lepo razvidno z zgornje slike. To je narejeno namenoma iz praktičnega vidika kot tudi poučnega (za otroke).

V torto iz kartona lahko z vrtalnim strojem navrtate tudi luknje. Moški, ki so bolj vešči z njim, bodo že vedeli, kaj in kako. To storite pred barvanjem, če bi bilo potrebno še karkoli popravljati. Naše vrtanje je sicer prestalo brez napak, ampak nikoli ne veš ... Moja otroka v te luknjice vstavljata sadje in svečke od kupljene lesene torte, zanimivo pa jima je tudi vstavljanje žebljičkov. 

Ustvarjanje reliefa

Objavljam še torto iz enega kosa zaradi reliefne obdelave smetanastega preliva. Če bi radi na svoji torti imeli nekaj hribčkov in dolinic, boste poleg zgoraj naštetega, potrebovali še volneno nit (naj bo čim bolj debela).

Volneno nit nalepite z lesnim lepilom tam, kjer bi radi ustvarili videz valov. Na spodnji sliki imate za boljšo predstavo animacijo, ki prikazuje, kje je prilepljena nit na tej moji torti. Ko se lepilo posuši, čez to volneno nit premažete lesni kit.

Obilo zabave pri ustvarjanju vam želim!

Ribiška moda

Foto: Urša Cesar

Za tajske tradicionalne ribiške hlače sem prvič slišala kakšni dve leti nazaj. Več posameznikov je bilo čisto navdušenih nad njimi in tako ni bilo preveč presenetljivo, ko je črv radovednosti obiskal tudi mene. Sprva sem si ogledala ponudbo spletne trgovine, ki me je impresionirala z izborom, nekoliko manj pa s ceno. Te hlače so se mi zdele takrat predrag špas (danes se mi zdijo cenejše), sploh v času razmaha krize, in sem se odločila, da jih zašijem sama. Obredla sem cel svetovni splet, da sem končno nekje bogu za hrbtom našla navodila, kako ukrojiti te hlače. Hlač nisem zašila, da sem dejansko naredila kroj, pa sem ugotovila šele pred kratkim, ko sem nekaj šarila po škatli, kamor spravljam te reči.

Kakorkoli že, da nadaljujem z zgodbo ... na nedavnem obisku pri mojih starših do mene pride sestra z zadnjo Burdo (6/2012) v roki, mi pokaže fotografijo, kjer nasmejana mladenka skaklja po plaži, ter me vpraša: »A bi ti znala meni narediti takšne hlače kot jih ima tale?« Vmes mi še obrazloži, da je revijo oziroma to stran že nastavila mami in ji poskušala na ta način diskretno sugerirati, da naj ji sešije te hlače, vendar mama očitno še ni dodobra usvojila sestrinega nekonvencionalnega komunikacijskega prenosa informacij, saj je revijo zaprla in pospravila nazaj v omaro, sestra pa je po tem sklepala, da iz te moke ne bo kruha. Med njenim pojasnjevanjem poiščem v reviji kroj za izdelavo teh hlač in srčni utrip se mi je kar povišal, ko sem hlače v priloženi brošurici prepoznala! Tradicionalne ribiške hlače iz Tajske! Navdušenje je bilo tako veliko, da sem sprva bila nesposobna dojeti, da ni priloženega kroja za te hlače, temveč le navodilo! Če me ne bi spet obiskal tisti radovedni črv, ki je vame zavrtal že pred dvema letoma, in če ne bi bila v vse skupaj vpletena še moja sestra (kateri sem dolžna uslugo ali dve), bi revijo zaprla in pozabila nanjo. Tako pa sem si eno dopoldne po obrokih (ne mislim po obedu, ampak po obrokih kot obročno odplačevanje nečesa) vzela čas med svojimi običajnimi opravili ter izrisala ta kroj. Še prej sem pa računala kot zmešana, da sem narisala na pravem mestu črto kroja v tistem 5-centimetrskem kvadratku. Sama sebi sem čestitala, ker sem nekaj dni prej našla že narejen kroj izpred dveh let, saj sem lahko tako tistega le tu in tam malo korigirala in si prihranila ogromno dela.

Izdelava tradicionalnih tajskih ribiških hlač, katerih posebnost je enostaven kroj in udobna nošnja, se izvrši na sledeč način:

1. Potrebujete junijsko številko revije Burda (6/2012). Navodila za izdelavo hlač najdete v priloženi brošurici krojev pod številko 128 z naslovom Hose. Gre za kroj hlač s strani 19. Navodila so v nemščini, vendar za sam izris kroja to niti ni tako pomembno. Če slučajno ne bi vedeli, kaj pomeni "1 Karo = 5 x 5 cm gross", si pomagajte z Googlovim prevajalnikom. Druga nemška navodila za te Hose sem, priznam, le na hitro z očmi preletela. Ko sem videla, da imam težave že z dešifriranjem "2 Passenteile 56 - 60 - 64 cm weit, 38 cm lang, davon sind oben 11 cm Besatz", se z drugim tekstom res raje nisem šla ukvarjat. Ah, pa še to ... Burdo si lahko izposodite v knjižnici, če je več ne morete dobiti v trgovini.

2. Potrebovali boste blago. Količina je odvisna od dolžine hlač. Najbolje, da si najprej izrišete kroj za hlače (na želeni dolžini) in kroj za pas ter nato izmerite, koliko blaga boste potrebovali. 

3. Kako posamezne dele sestaviti skupaj, pa sledite spodnjim navodilom. Spet opozarjam, da nisem poklicna šivilja in je čisto mogoče, da obstaja boljši način šivanja teh hlač, vendar meni je bil ta najlažji. To ni prevod navodil iz revije Burda! Zakaj, sem pojasnila že pod prvo točko. Vse šive morate utrditi s cik-cak šivom! Podrobnejša navodila o krojenju in šivanju hlač najdete na tej povezavi.

Slika 1

Ste opazili, da sta sedala prednjega in zadnjega dela identična? Zato je ta kroj enostaven.

Slika 2

Sledi šivanje razkoraka.

Slika 3

Dolžina pasu (62 cm) je odvisna od širine hlač v pasu z dodanim 1 cm na vsaki strani za šiv.
Preverite, da se oboje ujema že na kroju, tj. pred urezovanjem! Pri meni je prišlo 62 cm
(kroj za konf. št. 38/40).
Po Burdinih navodilih je višina pasu 19 cm (38 cm), če sem si prav prevedla,
vendar se je meni to zdelo premalo in sem jo povečala na 27 cm (54 cm).

Slika 4

Slika 5

Našijemo trak dolžine cca. 180 cm ali več. Zarobimo dolžino hlač.

Ko sem svoje prve hlače po ne ravno zadnji ribiški modi sešila, sem komaj čakala, da jih oblečem! Mogoče so bila moja pričakovanja previsoka ali pa sem morda v njih preživela še premalo časa, kajti moj prvi vtis je, da neke velike dodane vrednosti teh hlač ne vidim. Prva težava je hitrost oblačenja. V primeru, da bi morali na hitro zapustiti stanovanje, bi prej prišli ven, če bi nase navlekli trenirko kot pa tole čudo. Dokler ne usvojiš prepogibanja in zavezovanja, ki je za začetnika lahko kar zahteven zalogaj, lahko dodobra nasmejiš tiste, ki te pri tem opravilu opazujejo. Sama sem prvič celo potrebovala pomoč, da mi je nekdo hlače pridržal, medtem ko sem poskušala pogruntati sistem zavezovanja. Sklepam, da je bil to glavni razlog, da se te hlače niso tako zelo prijele pri potrošnikih kot hlače na zadrgo, gumbe ali tiste na elastiko v pasu (trenirke). Po vrhu vsega pa urejen izgled zahteva še nekaj dodatnega dela, da vse lepo zapogneš in nategneš, razen če že v štartu ciljaš na hojladri hojladro imidž. 

Foto: Urša Cesar

Vsekakor pa imajo te hlače tudi nekaj zavidljivih prednosti, in sicer prva največja je njihova univerzalna velikost. Lahko greš na vrtno veselico, se nažreš čevapčičev in pleskavic, poleg poješ štruco kruha, piješ pivovarski zvarek in še opazil ne boš, da si se s stranišča vrnil z vozlom (pentljo) na drugem mestu. Zagotovo bi prišle prav kakšni nosečnici. Druga velika prednost pa je predvsem za tiste, ki se lotevajo šivanja teh hlač sami. Namreč, te hlače nimajo klasično ukrojenega prednjega in zadnjega dela, tako je praktično nemogoče posamezna dela napačno sestaviti skupaj! Ko usvojiš zavezovanje, pa najverjetneje te hlače postanejo stalni prebivalec vaše omare.

Foto: Urša Cesar

Foto: Urša Cesar

Robošast

Motiv za tole majico je nastal v sodelovanju z mojim malim kratkohlačnikom. Robošast je zmes robota in pošasti. Moja robošast je komaj dobivala svojo podobo v ustvarjalnem zvežčiču, medtem ko je sinova že bila vpeta v pravljično zgodbo in del dogajanja na njegovem risalnem listu. Pač riše hitreje od mene. Posebnost te majice je tudi, da sem se tokrat prej spomnila imena zanjo in šele nato začela z ustvarjanjem skice.

Ko sva robošasti končno ustvarila domek na A4 papirju, sem šla pogledat svojo zalogo barv za tekstil in razočarano ugotovila, da ne bo nič z barvanjem in bo treba spet delati našitek. Na srečo imam bogatejšo barvno lestvico ostankov blaga od lončkov z barvo. Za barvno shemo sem izbrala temno modro in rumeno, ki sta se najbolje dopolnjevali ne samo druga z drugo, temveč tudi s temno rdečo osnovo majice. Posamezne dele sem izrezala, razporedila po majici in nalikala (beri: nalepila) s pomočjo posebnega papirja z nanosom lepila (dobite v trgovinah s šiviljskim materialom). Najprej sem nameravala vsepovsod uporabiti rumene gumbke, a ker sem jih imela premalo, sem se odločila, da ponekod uporabim kovinske pritiskače, kar se je izkazalo za še boljšo izbiro, saj so le-ti bili bolj podobni vijakom kot pa gumbi. Slednje sem tako uporabila le za kolesa na kotalkah in pri črkah B ter A. Kovinski pritiskači so me s tehničnega vidika tako zelo navdihnili, da sem za okrasek na črki O prišila tesnilno gumico (tisto, ki se jo uporablja v odtočnih ceveh). Ker sem majico že oprala in likala, lahko zagotovim, da zaenkrat tesnilna gumica ni spremenila oblike ali karkoli obarvala. Me je pa mož opozoril, da bo lahko s časom postala trša.

Kovinske pritiskače sem na posamezne dele natolkla (se opravičujem sosedom pod nami za ropot) pred lepljenjem delov na majico. Vrat je sestavljen iz traku, ki sem ga trojno ovila, polikala in prilepila. Okrasne šive pa sem našila ročno po lepljenju. Šivanje okrasnih šivov je izredno, izredno zamudno delo. Take reči si pustim za čas, ko se moram sprehoditi do zdravnika. Tile šivi so tako nastajali v čakalnici zdravstvenega doma neke sobote, ko dela le dežurna ambulanta in se lahko resnično načakaš, če nisi nujen primer. Priznam pa, da mi še na pamet ni prišlo, da bi se pritoževala nad čakanjem, ker sem imela le tam mir pred otrokoma v času, ko se sonce sprehaja po nebu, in obenem edinstveno priložnost, da združim koristno z boleznijo.

Če ste slučajno spregledali zgornje povezave do motiva robošasti z majice, si jo lahko naložite s klikom na to povezavo.

ROBOŠAST - strah in trepet črk!

Šahmajster

V ožjem krogu naše družine se moška populacija navdušuje nad starodavno igro šah. Zase lahko mirno rečem, da me ta igra ne pritegne preveč, mogoče prav zato, ker sem obkrožena s samimi profesionalci, ki so se na pamet naučili vsa šahovska pravila in z menoj pometejo v štirih potezah, s prvima dvema pa si praktično že sama nevede zapečatim usodo. V 9 igrah od 10 sem tako poražena in še tisto igro, ki jo zmagam, imam za nasprotnika petletnika. Kljub vsemu pa poznam osnovna šahovska pravila, ki sem jih upoštevala pri oblikovanju motiva za to majico. No, vsaj tako sem mislila. 

Ko sem svoj končni izdelek pokazala enemu velikemu in enemu malemu šahovskemu navdušencu (v časovno različnih obdobjih), je bilo njuno prvo vprašanje: "Kje pa sta kralja?" Že, ko sem izbirala figure, ki se bodo pojavile na motivu majice, sem vedela, da se moram držati dveh osnovnih pravil:

1. kralja sta must have, ker sem pričakovala, 

    da se bo vsak spotaknil ravno ob njiju, če ju ne bo na sceni;

2. kralja morata biti postavljena na šahovnici v skladu s šahovskimi pravili.

Levo šablona figure kralja, desno oskubljena figura kralja
z novim krstnim imenom tekač.

Drugo točko mi je uspelo realizirati, kar je postalo brezpredmetno, predvsem zato, ker mi je spodletelo pri prvi točki. Ko sem tako enega kot drugega šahmajstra razsvetlila in pokazala figuri, ki naj bi predstavljali kralja, sta oba odvrnila: "Ne, to je tekač." Priznam, da je kralj na končnem izdelku res postal bolj podoben tekaču kot samemu sebi, vendar v načrtu je imel tisti farovški križ na vrhu, ki sem ga tekom rezanja oskubila v neke vrste krogec. Pri zmedi pa je pomagal še izbran dizajn, ki je bil bolj pisan na kožo tekaču kot kralju. 

Izrezane črke, kvadratke in figure sem razporedila po
majici in prilepila z lepilom za tekstil. Nazadnje sem še
kvadratke in črke prešila s cik cak šivom.

Zaradi majhne prostorske razpoložljivosti majice sem se odpovedala klasični šahovnici s 64 kvadratki  ter raje naredila šahovnico dimenzij 4 x 4. Ker prvi poskus izrezovanja figur iz blaga za majhne kvadratke ni bil najbolj uspešen, sem se odločila, da bodo kvadratki, na katerih bodo stale figure, bili večji od preostalih. Nato pa sem potrebovala skoraj eno uro, da sem pravilno umestila večje kvadrate med manjše in v vse smeri obdržala izmenjujočo modrozeleno-rdečo postavitev. 

Z napisi za na majice imam vedno kar nekaj težav, ker se je potrebno spomniti nečesa novega in izvirnega, kar še nihče ni uporabil oziroma nekje objavil. Napisa Šahmajster pa se je spomnil nihče drug kot očka zagreti šahist, ki je navdušenje nad to igro prenesel tudi na svoja dva (zaenkrat še) majhna sinova.

Pripravila sem pdf šablono motiva z majice, ki jo lahko uporabite za izrez našitka ali pa si motiv preslikate na majico in pobarvate v svojih barvah z barvami za tekstil.

Tisk na majico z Image Makerjem

Preslikana lokomotiva in vagona v kombinaciji s flomastri za tekstil.

Pred nekaj meseci sem v trgovini s takšnim in drugačnim ustvarjalnim programom naletela na Dylonov Image Maker, ki naj bi slike na papirju prenesel na blago v 3 preprostih korakih. Ne da bi sploh prebrala pripeto navodilo, sem ga v tistem prvem navdušenju kupila. Ko sem prišla domov in začela brati navodilo, pa zadeva ni več izgledala tako enostavno kot so prikazovali na embalaži tega čudežnega 'makerja'. Pospravila sem ga v škatlo, kjer je čakal vse do teh poletnih dni, ko so luč sveta ugledale reciklirane kratke majice za našega starejšega fanta. Eno izmed njih sem žrtvovala za ta poizkusni projekt in posamezne korake foto dokumentirala.
 

1. Potrebujete majico (ali kakšno drugo oblačilo), ki naj bo svetle barve. V navodilih piše, da se IM (Image Maker) najbolje obnese na svetlih tkaninah, ker barva temnejših tkanin pronica skozi preslikan motiv. Obvezno morate majico predhodno oprati, še posebno, če je nova!

2. Potrebujete motiv, ki ga boste preslikali na majico. Preslikava bo zrcalna (to upoštevajte, če boste imeli motiv s črkami ali številkami). V navodlih priporočajo, da se uporabi črno-belo ali barvno fotokopijo. Čeprav imam doma barvni ink jet tiskalnik, sem sklepala, da proizvajalec ni imel ravno tega tiskalnika v mislih, ko je govoril o barvni fotokopiji, temveč lasersko zadevo, ki barvo na papir zapeče. Zato sem svoj motiv, ki si ga lahko naložite s klikom tukaj, natisnila z laserskim tiskalnikom. Motiv izrežete.
Jaz sem tu naredila drzen korak in svojo lokomotivo ter vagona ponekod pobarvala z navadnim zelenim flomastrom, ki se ga lahko spere z vodo. Sem imela tudi flomaster, ki je vodooporen, vendar ni bil pravega zelenega odtenka, da bi se ujemal z zelenim odtenkom majice. Mimogrede, motiv sem dobila tako, da sem poslikala s fotoaparatom dve sinovi igrači in ju nato računalniško obdelala.

3. Ko ste motiv izrezali, ga položite na papirnato podlago in premažite z IM. Premaz naj bi bil tako na debelo namazan, da je motiv komaj viden. Tako zelo nisem pretiravala, raje sem IM nanesla po občutku. Premaz naj bi bil enakomerno razporejen po celotnem motivu, kar je razmeroma težko dosegljivo. Vsebina tube po zagotovilu proizvajalca zadostuje za približno dva A4 formata.

4. Motiv nato s premazano stranjo navzdol pritisnite na majico. Mislim, da je odveč omenjati, da prej premislite, kje točno na majici želite imeti motiv, ker popravljanje ne bo ravno mogoče.

 

5. Sedaj motiv prekrijte s papirnato brisačko, vzemite v roke kakšen valjček (jaz sem uporabila kar tistega, ki ga uporabljam za peko pit) in z valjanjem v različnih smereh zgladite motiv in popivnajte odvečen IM, ki je prilezel izpod motiva. Pri meni je bilo le-tega zelo malo (beri: nič), ker motiva predhodno nisem pretirano namazala z IM. Tudi z glajenjem ni bilo težav, ker sem motiv natisnila na malce debelejši papir.

6. Počakate, da se vse skupaj posuši. V navodilih piše, da je najbolje pustiti, da se suši čez noč, kar sem tudi storila (to je bilo približno 8 ur). Sedaj sledi korak, ko z vlažno gobico namočite motiv in ...

7. ... počasi, a vztrajno strgate papir z motiva. V navodilih to sicer ne piše, ampak jaz sem motiv kar lepo namočila in konkretno drgnila, da sem spravila papir stran. Vrhnji sloj oziroma papir odstranjujete od sredine navzven. Na nekaterih mestih, predvsem proti koncu odstranjevanja, sem si pomagala tudi z nohtom.

8. S pogledom od strani se prepričate, da ste res odstranili ves papir. Prenešen motiv bo rahlo svetlejših barv od tistega z originala na papirju. Na sliki spodaj lahko vidite, da je na moji majici ob motivu zelena meglica (v realnosti je bolj vidna kot na tej fotografiji). Tukaj sem dobila svoj odgovor na vprašanje, zakaj naj bi se uporabilo ravno fotokopijo za prenos motiva na blago. V tej fazi me je močno skrbelo, ali bom s pranjem spravila to zeleno meglico stran.

9. Po strganju papirja z vlažno gobico je potrebno spet počakati, da se vse skupaj nazaj posuši. Sledi še zadnji korak in to je, da motiv še enkrat premažemo z IM, da ga na majici utrdimo. Premažemo na tanko in nežno, kolikor je le to mogoče. V navodilih sicer piše, da s čopičem IM vtrete na motiv, ampak meni ni bilo najbolj jasno, kako lahko nekaj s čopičem vtreš. Zelo sem pazila, da sem IM nanašala le po motivu in nič na majico, ker sem upala, da bom s pranjem odstranila tisto zelenico okoli lokomotive in vagonov. Zadnje, kar sem si želela je, da bi karkoli utrdila še izven motiva.

10. Kar je bilo prej gladko kot led, postane po drugem nanosu brazdasto kot sveže zorana njiva. V tem pogledu me je IM razočaral. Mogoče sem sama naredila kje napako z izbiro čopiča, mogoče je bila skrivnost v tistem vtiranju IM-ja na motiv ... ne vem. Dejstvo je, da sem pričakovala lep sijajen ali mat gladek videz prenešenega motiva, dobila pa tole brazdasto zadevo.

11. Do prvega pranja naj bi počakali vsaj 72 ur, vendar meni se je mudilo, ker smo šli na morje in sem majico oprala že po slabih 48 urah. Prala sem jo na 15-minutnem programu z zelo malo pralnega praška. Z rezultatom sem bila več kot zadovoljna, saj sem odstranila zeleno meglico okoli lokomotive in vagonov, na motivu pa nisem zaznala nobenih poškodb. Posušila sem jo na zraku. Sedaj je bila majica skupaj z motivom pripravljena na nadaljno obdelavo. Proizvajalec zagotavlja, da lahko po motivu prenešenim z IM barvamo in rišemo z barvami za tekstil, celo s 3D barvami, bleščicami ali barvami z metalnim leskom.

Splošen vtis: 
Besedilo na embalaži je po mojem mnenju zavajujoče, saj dobiš vtis, da je prenos nekega motiva s papirja na blago ne samo enostaven, temveč tudi hiter. Pa ni ne eno ne drugo. Tisti trije koraki z embalaže so se spremenili v celostranska navodila na A4 formatu s celim kupom alinej. Posamezni koraki so lahko dokaj zamudni, predvsem tisti pod točko 7, da ne omenjam ravno tistih, ki se nanašajo na sušenje. Preslikan motiv je trpežen, če že nima ravno gladkega videza, vendar gre lahko pri slednjem za mojo napako. Menim, da je Image Maker izredno kvaliteten za prenos slik na majico, še posebno, če primerjam z eno ekspedicijo v preteklosti, ko sem majice odnesla v tiskarno in so se mi natisnjeni motivi po prvem pranju sprali dol. Tudi cena je občutno ugodnejša od tiste za A4 format, ki ga zaračunajo v tiskarni.

-   časovno zamudno
+  kvaliteta preslikave, cena

Recikliranje starih oblačil

Naša potrošniška družba je vajena kupovati nova oblačila. Ne vem sicer, kako je danes, vendar včasih je bilo izmenjavanje oblačil nekaj vsakdanjega. Bilo je samoumevno, da je najstarejši otrok dobil nova oblačila, ki so jih nato dedovali mlajši otroci. Z vidika širšega sorodstva pa se je lahko celo dogajalo, da je tudi najstarejši otrok v družini dobil oblačila od bratranca ali sestrične. Moje odraščanje je bilo zaznamovano s ponošenimi oblačili in čevlji. Čeprav sem se oblačil, še posebno sestričninih, vedno zelo razveselila, to ne morem reči za čevlje. Otroški spomini na čevlje so boleči, saj sem večkrat nosila premajhne in preozke še posebno glede na specifiko mojega stopala, ki je počasi že začelo dobivati svojo deformirano obliko. Časi so bili pač drugačni, ponudba močno omejena in trg ni bil preplavljen s celo zbirko takšnih in drugačnih blagovnih znamk oblačil in čevljev po razmeroma ugodni ceni.

Kakorkoli že, tokrat ne bom govorila o novih oblačilih, temveč starih, ponošenih cunjah. Mislim, da nisem edina, ki je v škatle (za več let) spravljala oblačila, ki so redko šla z nami na zmenek, oblačila s sentimentalnim pomenom, oblačila, ki jih je povozil čas, oblačila, ki so postala nerazumljivo pretesna ali razumljivo prevelika ... in trajalo je kar nekaj časa, da sem v svojih možganih naredila preklop in začela na vsa ta shranjena oblačila gledati kot na kupe neizkoriščene tkanine. Naenkrat sem v prevelikem krilu videla kratke hlače, v moški kratki majici, ki ji je sušilec odvzel dolžino, otroško kratko majico, v jopi trendovsko torbico, v stari luknjasti rjuhi kuhinjske krpe, v moški srajci oblekico, v puloverju spodnji del otroške trenirke ...

Seveda je krojenje po že obstoječih oblačilih izredno zamudno, če želite narediti vse pravilno. To pomeni, da krojite tako kot bi, če bi imeli pred seboj en velik kos blaga. Pravilno krojenje priporočam, ker ni žive duše, ki bi kasneje iz končnega izdelka ugotovila, iz česa je ta izdelek nastal. Vendar to pomeni, da bo potrebno staro oblačilo razparati po šivih, kar je nadvse zamudno opravilo, a hitro poplačano, ko pomislite, koliko evrov več boste na koncu imeli v denarnici. Drug izziv bo glavna nit. Večina oblačil ni krojenih glede na glavno nit, zato so zapotegnjena in posledično lahko iz moške kratke majice kvečjemu dobite otroško majico, pa še tu si bo včasih potrebno pomagati še z eno dodatno majico, da sešiješ eno pravilno ukrojeno. Če neko oblačilo prikrojiš (popraviš tu in tam), največkrat ne moreš odstraniti dele blaga, ki jih je že načel zob časa. Pri klasičnem krojenju pa lahko zaobidete problematična področja; stanjšan del blaga na kolenih ali zadnjici, uničen del tkanine pod pazduho zaradi uporabe deodorantov, razcefrana dolžina, luknjice na posameznih delih blaga itd.

Zakaj je iz ponošenih oblačil najbolj smotrno izdelati otroški kos oblačila?

1. Dandanes posamezen kos otroškega oblačila sploh ni drag, vendar tisti, ki imate otroke, veste, da redko kupite le en kos oblačila, temveč je potrebno nabaviti celotno kolekcijo za posamezno sezono - torej, vse od kratkih hlač, kratkih majic, jopic, puloverjev, spodnjega perila (poleti kopalke), nogavic, parko ali vetrovko in seveda nenazadnje še čevlje. Razlog za tak način nabave otroških oblačil je preprost: otroci hitro rastejo. Tako ne govorimo več o nekaj evrih, temveč o nekaj sto evrih. Iz tega vidika se recikliranje starih oblačil ne sliši več tako neumno.
2. Otroci v primerjavi z odraslimi redko nosijo eno oblačilo več dni skupaj (na primer spodnji del trenirke), saj so strokovnjaki pri iskanju packarij. Moja otroka imata neko oblačilo na sebi le nekaj ur. Mlajšega (1,5 let) preoblačim vsaj enkrat dnevno, starejši (5 let) pa že zna zdržati do večera. Ker imajo oblačilo na sebi le nekaj ur, je tako občutno manj obremenjeno kot če ga nosiš več dni skupaj. Frekvenca pranja nekega otroškega kosa oblačila je pri nas enaka frekvenci pranja nekega kosa oblačila odrasle osebe. Torej, s tega vidika ni to oblačilo nič bolj na udaru glede zapranosti kot ostala.
3. Otroci se radi igrajo na tleh, se lovijo, plezajo, radi packajo in raziskujejo v kotičkih, kamor odrasla noga redko stopi ... skratka, sposobni so najti trdovratno umazanijo, ki jo je praktično nemogoče spraviti ven iz oblačila, strgano oblačilo pa je bolj vsakdan kot izjema, saj so veliko na kolenih in pogostokrat padejo. Meni se je že velikokrat zgodilo, da je sinu popolnoma novo majico ali kratke hlače v prvi uri nošnje uspelo popackati z neko sadno ali čokoladno zadevo, ki je nisem spravila več ven.

Kako zakriti logotipe promocijskih majic?

Če iz promocijskih odraslih majic ukrojite otroško majico, je logotip izredno preprosto zakriti z našitki. Spodaj prilagam primer majice, kjer sem to težavo rešila z našitkom. Ta majica je nastala iz dveh majic (ene modre in ene bele s promocijskim napisom). 

Promocijski napis je tista temna zabrisana packa na majici.

Napis zakrit z našitkom gusarske ladje in modrimi trakovi,
ki predstavljajo morje.

Z lepilom za tekstil se lahko kupljenemu našitku doda še elemente, ki
jih naredite sami iz istega blaga kot je majica.

Mošnjiček z utrjenim dnom

V svojem zadnjem blog prispevku sem omenila, da v kratkem sledi še nekaj več besed o izdelavi mošnjička. Vendar, kot sem nedavno spoznala, tudi blogerji včasih zbolijo in posledično med eno in drugo objavo mine več časa kot običajno. Zato se bodo najverjetneje od sedaj dalje moje objave končale  na manj časovno določen način.

Izdelava mošnjička ni nobena znanost. Se pa lahko zgodi, da ga potrebuješ iz takšnega ali drugačnega razloga in takrat pride prav kakšen napotek, kako se to naredi. Mošnjiček brez trdnega dna je izdelati še najenostavneje, saj iz blaga le izrežeš krog, nato izrežeš še temu (mersko) prilagojen kos blaga v obliki pravokotnika, da obšiješ ta krog in trak, s katerim se bo mošnjiček lahko zaprl. Če pa bi kdaj potrebovali mošnjiček s trdnim dnom, pa imate spodaj prikazanega enega izmed načinov (so še enostavnejši s tanjšim dnom, npr. s kartonom ali lepenko). 

1. Vzamemo obroček. Jaz sem uporabila obroček od zaves premera 5,5 cm in višine 6 mm. Luknja v sredini obročka meri 3,5 cm. Če nimate pri roki obročka, lahko iz kartona izrežete več krogov potrebne dimenzije in jih zlepite skupaj enega vrh drugega, dokler ne pridete do želene višine. Ne pozabite na luknjo v sredini kroga, če boste delali po teh navodilih!
2. Izrežeš en velik kvadrat/krog blaga okoli obročka in ga nato zvežeš skupaj z navadno vrvico.
3. Odvečni del blaga porežeš stran tako kot prikazuje slika. Zato sem uporabila obroček, da lahko ta del, ki je zavezan z vrvico, skrijem v luknjo na sredini obročka.

4. Sledi izrezovanje še enega kroga, ki je za približno 1,5 cm naokoli in okoli večji od obročka.
5. S tem izrezanim večjim krogom pokrijemo zgornji del obročka, ki je zavezan z vrvico, ter ta del ročno zašijemo na del z obročkom.
6. Končan spodnji del mošnjička.

7. Sledi izdelovanje zgornjega dela mošnjička. Prej je potrebno izmeriti obseg obročka (z navadnim metrom ali pa z računanjem). Potrebno širino enega kosa (na sliki sta dva) dobimo na sledeč način: (obseg / 2) + 2 cm. 
Potrebno višino pa izračunamo: želena višina + 3 cm. 
V mojem primeru sta to bila dva kosa po 10,8 cm x 17 cm. Nato zapognemo, zalikamo in zašijemo 2 centimetrski zgornji rob na obeh kosih blaga. Sledi šivanje stranskih šivov, a le do zapognjenega robu zgoraj. Bilo bi malce nerodno, če bi zašili tudi luknje za trak. Za stranski šiv je predviden 1 cm roba na vsaki strani.
8. Sedaj ta zgornji del mošnjička prišijemo na spodnjega. Šivamo ročno, tako da zgornji del zapognemo za 1 cm navznoter in prišijemo na spodnjega z zunanje strani (lažje in hitreje).
9. Vstavimo trak. Za ta mošnjiček sem potrebovala trak dolžine 53 cm, ki sem ga odrezala na dva enaka dela. Vsak trak sem vstavila v mošnjiček tako kot prikazuje slika. Na koncu posameznega traku narediš vozel. Mošnjiček je končan.

Okraševanje

Na sam trak sem nadela
poseben obroček za
izdelovanje ogrlic in ga okrasila
z mašno v drugi barvi.

Bilo bi zelo dolgočasno, če bi vsi mošnjički izgledali enako, zato je okraševanje že skoraj nujno potrebno. Možnosti so neskončne: lepljenje kristalčkov, cvetja ali šivanje perl, gumbkov, našitkov ali drugega okrasja.
Okrasimo lahko tudi sam trak, s katerim mošnjiček zapiramo.

Pri dnu mošnjička sem našila perle in kamenčke ter jih
prekrila z okrasnim trakom.